Pri Vagunčku, kot Kamničani pravijo železniški postaji na Kranjski cesti, so se v četrtek pozno popoldne začeli zbirati prijatelji Franca Primožiča, ki se je 9. avgusta pred sto leti rodil v Pevmi pri Gorici. V začetku tridesetih let se je njegova družina preselila v Kamnik, kjer si je ustvaril družino in živi še danes. »Primožič je genij, legenda. Ne znam si ga predstavljati drugače kot na kolesu, smučeh ali v hribih, kamor redno hodi,« je povedala Dragana Požek in dodala, da ima še vedno letno smučarsko vozovnico za Krvavec. »Kljub temu da ne obiskuje jutranje telovadbe, ki poteka v okviru društva upokojencev in jo vodim, vem, da vsak dan sam telovadi doma.«

Zbrani prijatelji so s pesmijo in harmoniko prišli voščit Francu Primožiču kar na dom. Foto: Vesna Levičnik

Oče z ogromno energije

Med čakanjem na nekaj zamudnikov smo poklepetali z Angelco Jagodic, članico kamniške skupinice Ljudske pevke predice, ki ima na slavljenca lepe spomine še iz časov, ko je bila vodja kuhinje v kamniškem Titanu. »Vsak dan je hodil k meni po malice, ki jih je nato vozil na Tekstilni inštitut, kjer je bil zaposlen. Rada sva poklepetala in prijateljstvo je ostalo do danes, saj naju z možem rad obišče tudi na našem domu na Žalah,« pove Jagodičeva.

Medtem ko je zbrana družba krenila proti Primožičevemu domu, da ga za njegovih sto let preseneti, smo se pogovarjali z njegovima sinovoma Matjažem in Primožem Primožičem. »Oče je res fenomenalen. Toliko energije, kot je ima on, ima malokdo, človek kar ne more verjeti,« pove Matjaž, med pogovorom pa tudi hitro ugotovimo, da ima oče pri svojih letih bolj zdrava kolena kot oba sinova. »Drži. Oba zaradi poškodovanih kolen ne smučava več. Tako da se zdaj ukvarjava predvsem s kolesarjenjem,« povesta v smehu in dodata, da z očetom ne ohranjajo športnih aktivnosti. »Oče ima svojo družbo in svoj ritem,« povesta. Na očeta in tudi pokojno mamo, ki je fante zaradi bolezni zapustila pred šestimi leti, imata samo lepe spomine.

Sinova Matjaž in Primož Primožič sta na očeta ponosna in ga kljub njegovim letom podpirata pri vseh njegovih aktivnostih. Foto: Vesna Levičnik

»Res je bil zelo strog do naju. Ni nama dovolil, da bi imela dolge lase, prav tako sva imela prepoved kajenja in pitja alkohola,« pove Primož, Matjaž pa se namuzne in prizna, da sta vseeno na skrivaj kdaj kaj spila. »Smo pa veliko časa preživeli skupaj. On je bil tisti, ki naju je najprej na Veliki planini, nato na Krvavcu in Zelenici spravil na smuči. Poleti smo za takratne čase veliko hodili na morje. Nismo bili bogati, pa vendar smo si znali privoščiti počitnice v počitniški hiši podjetja, kjer sta starša delala, radi smo šli tudi kampirat. Ko je mama delala, samo šli tudi sami trije,« povesta in se med drugim spomnita, da je mama vedno poskrbela, da niso bili lačni. »Sicer pa smo si za kosilo odprli in pogreli hrano iz Etine konzerve,« dodata.

Harmonika in najboljša soseda

S harmoniko in petjem ljudskih pevk je sprevod prijateljev prispel do Primožičevih hišnih vrat, ki so jih brez njegove vednosti okrasili s številkami sto. V nekaj minutah so po sredini ulice postavili klopi in mize z domačimi dobrotami. Prišla je tudi prva soseda, gospa Zagoričnik. »Zelo lepo skrbi za očeta. Med tednom se oče prehranjuje v gostilni, ob koncu tedna pa mu soseda vedno kaj prinese. Tudi kaj dobrega speče za njega,« pove sin Primož.

»Ne znam in ne vem, kako naj se vam zahvalim,« so bile besede Franca Primožiča, ko je na pragu zagledal pisano druščino svojih prijateljev, ki so pomemben del njegovega življenja. Poleg članov PD Kamnik in kamniškega društva upokojencev so mu prišli voščit tudi bosonogi tekači, člani zveze borcev in kamniška podžupanja Romana Učakar.

Franc Primožič se je prijateljev na dvorišču iskreno razveselil in bil navdušen nad presenečenjem, ki so mu ga pripravili. Foto: Vesna Levičnik

France Primožič ima veliko povedati o svojem življenju. Med drugim je mobiliziranec v nemško vojsko, sovjetski partizan in eden poslednjih tankistov druge svetovne vojne, ki je v svojem življenju večkrat zrl smrti v oči in se za las izognil Golemu otoku. Rešili so ga jeklena volja, pogum, iznajdljivost, pa tudi veliko sreče, je pred časom priznal v enem od intervjujev. Edina stvar, o kateri nikoli ni želel govoriti, je Titova jugoslovanska vojska. Primožič se je proti koncu vojne pridružil Titovim tankistom, izurjenim v Sovjetski zvezi, odlikoval se je v bojih na sremski fronti, kjer je bil njegov oklepnik T-34 tudi zadet. S tankom, ki mu je poveljeval, je prišel v Ljubljano in pozneje v Trst, a od tam so jih izgnali zavezniki. »Lani so ga povabili v Pivko, kjer imajo razstavljen oklepnik T-34. Oče ga je ponovno vozil,« se je spomnil Primož.

Pri stotih letih še vedno odličen voznik

Po vojni je Franc v telovadnici spoznal svojo ženo in se poročil, rodila sta se jima dva sinova. Nekaj časa je delal v tekstilni industriji, potem pa postal inštruktor v avtošoli in še danes, pri stotih letih, vedno vozi avto. »Pred kratkim so mu ponovno podaljšali vozniško življenje. Priznam, da sem se naskrivaj vozil za njim in ocenil, da vozi veliko bolje kot marsikateri voznik, ki je danes na cesti,« prizna sin Primož.

A tisto, kar ga dela posebnega, skorajda že kamniško legendo, je njegova strast do športa, ki jo goji že vse življenje. V vsaki alpski državi je splezal na dva najvišja vrhova – stal je na vrhu Matterhorna, Mont Blanca, Gran Paradisa, Jungfraua ... Kolikokrat je bil na Triglavu, niti ne ve. In v odlični formi je še danes. Poleti kolesari, s specialko naredi do sto kilometrov na teden. Pozimi smuča, na belih strminah Krvavca ne izpusti nobenega lepega dneva zimske sezone. Vsak dan vstane ob 6. uri, prebere časopis, poje zajtrk, dela na vrtu in se rekreira, k počitku pa se odpravi šele potem, ko pogleda vsa poročila, tudi tuja, od 19. ure do polnoči. K zdravniku ne hodi. »Moj karton je še nedolžen,« pravi. Na vprašanje, kakšen je njegov recept za dolgo življenje, pa odgovori: »Ja, umreti ne smeš. Vse življenje živim po skavtskih načelih – brez cigaret, brez alkohola, brez lumparij. Z veliko športa. In to me drži pokonci.«