V središču Ljubljane so še do prehoda v novo tisočletje delovale številne veleblagovnice, v katerih je bilo mogoče kupiti vse od hrane, hladilnika in plavutk do žeblja, zvezkov ter oblačil in obutve. Danes je tovrstna slika v mestu zelo drugačna. Foto: Tomaž Skale
Foto: Za mestno jedro in občane je pomembna vsakdanja ponudba
Ljubljančani so lahko nekoč v središču mesta nakupovali v številnih veleblagovnicah, od katerih sta preživela le Maximarket in Nama. Na krčenje vsakdanje ponudbe v središču mesta, ki nagovarja prebivalce, vplivajo tako razrast nakupovalnih središč kot digitalizacija in turistifikacija.
V središču Ljubljane so še do prehoda v novo tisočletje delovale številne veleblagovnice, v katerih je bilo mogoče kupiti vse od hrane, hladilnika in plavutk do žeblja, zvezkov ter oblačil in obutve. Za nakup ribje hrane in različne specializirane opreme za domače živali ali cenovno ugodnejše športne opreme tako marsikateremu prebivalcu ni bilo treba sesti v avto ali na avtobus ter se odpeljati na obrobje mesta v nakupovalno središče. V središču so namreč delovali Maximarket, Nama, Metalka, Modna hiša, Supermarket in Centromerkur, veleblagovnice, v katerih si vse – če ne vsega, pa marsikaj – dobil na enem mestu.
A v zadnjih desetletjih so se te blagovnice druga za drugo zaprle, ostala sta le Maximarket in Nama. Slednja bo v prihodnjih letih doživela veliko spremembo in postala nakupovalno središče v osrčju mesta, medtem ko je tri četrtine Maximarketa zaradi nesoglasij med lastnikom stavbe in najemnikom zadnja dva tedna zaprtega.
Centromerkur, danes Galerija Emporium
Prvo veleblagovnico v Ljubljani so odprli leta 1904 v Urbančevi hiši. Mesto je bilo po številu prebivalcev tedaj nekajkrat manjše, velika trgovina v vogalni secesijski hiši na Prešernovem trgu pa prva, ki je prinesla potrošniško izkušnjo nakupovanja vsega na enem mestu. Do takrat so v starem mestnem jedru prevladovale specializirane prodajalne majhnih trgovcev.
Veleblagovnica je v Urbančevi hiši delovala tudi v socializmu, ko so v stavbi leta 1963 odprli Centromerkur. Tja so Ljubljančani zavili po najrazličnejše vsakdanje potrebščine, ki jih od pojava velikih trgovskih središč danes ni mogoče dobiti v središču mesta. Centromerkur je bil del Ljubljane do leta 2009, ko so ga zaprli. Medtem ko je bil za drsnimi vrati Centromerkurja še na začetku tega stoletja ujet prežitek drugega časa, so z odprtjem Galerije Emporium, ki sledi sodobnim zahodnim prostorom potrošnje, v Urbančevo stavbo vstopili blišč in zveneča modna imena.
Foto: Marjan Ciglič, hrani MNSZS
Trgovski zemljevid Ljubljane – s tem pa delno tudi družabno in družbeno sliko v mestu – je v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja in še desetletje pozneje močno spremenil nastanek nakupovalnega središča BTC City.
Maximarket, že dobra dva tedna je večji del zaprt
Trgovina Maximarket že vse od nastanka velja za najprestižnejšo veleblagovnico v središču mesta, v kateri so od nekdaj stavili na posebne, vrhunske in eksotične izdelke. V Ravnikarjevi arhitekturi so trgovino s celovito ponudbo odprli leta 1971. Da je bil to velik dogodek v mestu, priča podatek, da je v prvih štirih dneh obratovanja trgovino obiskalo več kot 83.000 ljudi, kmalu po odprtju pa sta v Maximarket stopila tudi Tito in Jovanka. Skozi leta so sledili obiski številnih tujih politikov in delegacij, ki so obiskale Ljubljane, in tako je Maximarket postal osrednja »izložba« državne produkcije. Nekoč je bil Maxi znan po svoji pekarni, s slaščičarno in drugimi gostinskimi lokali pa je bil tudi središče družabnega dogajanja. Zadnja dva tedna je tri četrtine Maximarketa zaradi spora med lastnikom in najemnikom prostorov zaprtih.
Foto: Rudi Paškulin, hrani MNSZS
»Prvi val zapiranja trgovin v središču Ljubljane se je zgodil pred dobrimi dvajsetimi leti, kar je bilo posledica razvijanja BTC. Enako kot se je tedaj povečevala kupna moč prebivalstva, se je povečevala tudi ponudba v BTC, v mestu pa je bolj kot ne umirala. Zato smo tedaj veliko govorili o pomembnosti revitalizacije mestnega jedra, a to ni veljalo le za področje trgovine, temveč tudi zabave, pri čemer je bilo v tem pogledu najočitnejše zapiranje kinodvoran. Teh v središču mesta od nastanka Koloseja skoraj ni več,« spremembe, ki jih je doživela prestolnica, komentira urbani sociolog Aidan Cerar z Inštituta za politike prostora (Ipop).
Metalka, danes Forum Metalka
Nekoč so v Metalki ponujali tako rekoč celotni tehnični svet. Ob odprtju je bila to največja tehnična trgovina v Jugoslaviji, v kateri je bilo mogoče kupiti vse od šivanke do televizorja, kopalniške opreme in kuhinje. Žeblje je bilo v najbolje založeni tehnični veleblagovnici v središču mesta mogoče izbirati na enem od prodajnih oddelkov v pritličju, sicer pa so dober razgled na prostor trgovine in njeno ponudbo ponujale tekoče stopnice, ki so se vile po sredini prodajalne. Blagovnico Metalka so odprli leta 1973, v prizidku, ki so ga zgradili k istoimenski prvi poslovni stolpnici v Sloveniji, ki je že deset let prej nastala po načrtih arhitektov Eda Mihevca in Borisa Leskovca. Obe stavbi sta ob svojem nastanku postali družbeni ikoni Ljubljane, a na prelomu tisočletja se je zgodba Metalke počasi iztekla. Ponudbo tehnične trgovine, ki je nekdaj zasedala štiri nadstropja, so leta 2002 skrčili v kletne prostore. Pozneje so bile v prostorih blagovnice različne vsebine, zdaj v stavbi nastaja poslovno-trgovski objekt Forum Metalka.
Foto: Jure Kocbek, hrani MNSZS
Del odgovora na vprašanje o vzrokih za takšno sliko mesta, poudari sogovornik, se skriva v tedanji očaranosti družb zahodne Evrope nad potrošništvom, ključni dejavnik pa je bila hitra motorizacija. »V tistem obdobju se je občutno povečalo število avtomobilov v uporabi, okrepile so se naložbe v ceste in obvoznice, to pa je omogočilo lažjo uporabo obmestnega nakupovalno-zabavnega območja. Prav to je prizadelo ponudbo v mestnem jedru, kar smo v preteklosti doživeli z zapiranjem Centromerkurja, Supermarketa, Slovenijašporta … pa tudi celotne Plave lagune kot lokalnega nakupovalnega središča.«
Modna hiša, danes fitnes in bar
Modna hiša v Nazorjevi ulici je bila nekoč prestižna trgovina s tekstilom domačih in tujih blagovnih znamk, ki je imela tudi prve tekoče stopnice v Jugoslaviji. Pri čemer pa Modna hiša ni bila le velika večnadstropna trgovina, temveč tudi središče modnega dogajanja. V njej so spomladi in jeseni ob torkih prirejali modne revije, imenovane Čaj ob petih. Vse skupaj je zamrlo, ko je trgovina leta 2012 zaprla vrata in je dogajanje v hiši za nekaj časa obstalo, dokler ni v njej nastal sodobni fitnes center. Tega spremlja bar, v katerem so nekateri elementi v prostoru ostali iz časov Modne hiše, prav tako stene krasijo fotografije nekdanje modne trgovine.
Foto: Bogo Primožič, hrani MNSZS
Po nakupovalnih središčih še spletno nakupovanje
A to še ni vse, saj odtise v življenju sodobnih mest pušča tudi digitalizacija. »Medtem ko smo pred dvajsetimi leti začeli govoriti o tem, da obmestna trgovska središča srkajo kupno moč iz mestnega jedra, je nekaj, na kar še nimamo čisto vseh odgovorov o posledicah, vemo pa, da ima precejšen vpliv – spletno nakupovanje. To namreč dodatno zmanjšuje količino potrošenega denarja v mestnem jedru, kar sproži zapiranje trgovin in veleblagovnic, ki v mesto privabljajo ljudi. Na poti do te velike trgovine se meščani namreč spotoma (lahko) ustavijo še v trgovinah manjših ponudnikov, kjer kupijo knjigo, časopis, kuverto in podobno, prav to pa napaja gospodarsko življenje mestnega jedra,« je jasen Cerar.
Supermarket, danes knjižnica Otona Župančiča
V podhodu med Gosposvetsko in Slovensko cesto, kjer je danes ena od enot knjižnice Otona Župančiča, je v obdobju Jugoslavije delovala še ena veleblagovnica, imenovana Supermarket. Kot pojasnjuje Ljubljančan Jože Faganel, ki je dolga leta stanoval nasproti te velike trgovine, je »ta 'super' v imenu veleblagovnice Emone pomenil, da gre za odlično založeno trgovino«. To je po besedah sogovornika tudi držalo. V kleti je bil oddelek za hrano, v pritličju so imeli papirnico, v prvem nadstropju pa so bili na prodaj oblačila in obutev, nekaj od ponudbe te velike ljubljanske trgovine našteje Faganel. »Šlo je za večnadstropno trgovino, v kateri si dobil vse, kar si potreboval. Tedaj je bilo običajno, da si v mestu dobil vse, danes pa je ravno nasprotno.« V Supermarketu so poskrbeli tudi za otroško varstvo v igralnici, kjer so otroci včasih počakali starše, da so šli po nakupih v isti stavbi še v znamenito
kavarno Evropa.
Foto: Bogo Primožič, hrani MNSZS
Pri čemer je ekonomski vidik veleblagovnic v mestu ena razsežnost, širše družbeni pa še druga. Nakupovanje v mestnem jedru namreč ponuja (več) možnosti za srečevanje širše lokalne skupnosti, medtem ko nakupovanje v trgovini z velikanskim parkiriščem, ki ni v bližini stanovanj in kamor se pripelješ z avtom, in spletno nakupovanje tega ne omogočata. Vsakdanje življenja mesta pa je, čeprav gre za potrošniške poti, tako pestrejše. Pri čemer so prav ponavljajoča se srečevanja pomemben del javnega prostora, pravi sociolog. »Pri tem imajo sicer večjo vlogo lokalne trgovine, ponavljajoče se srečevanje, na čemer temelji znanstvo, pa je temelj lokalne skupnosti. Ta med drugim ustvarja občutek varnosti v mestu in skrbi drug za drugega.«
Nama, v prihodnosti bo nakupovalno središče
Nama, prva samopostrežna veleblagovnica v Ljubljani, je bila priljubljena vse od odprtja kmalu po drugi svetovni vojni. Narodni magazin, skrajšano Nama, je bila veriga trgovin s sedežem v Beogradu. Leta 1946 je imela 25 prodajaln v večjih slovenskih mestih, leto pozneje pa se je podjetje v Sloveniji osamosvojilo in obdržalo le trgovine v Ljubljani. V Nami so prodajali različne vrste izdelkov, od tekstila do gospodinjskih aparatov, igrač, šivalnih strojev in pohištva. Najprej je Nama delovala le v palači Bata, v modernistični stavbi na vogalu današnje Slovenske ceste in Cankarjeve ulice, dokler niso leta 1965 ob poslopju po načrtih arhitektov Miloša Lapajneta in Bogdana Finka za veleblagovnico zgradili še eno stavbo. Velik
dogodek je bil, ko sta veleblagovnico obiskala Tito in njegova žena Jovanka. V prihodnjih letih bo veleblagovnica doživela preobrazbo v nakupovalno središče.
Foto: Edi Šelhaus, hrani MNSZS
Prav tako je, kot dodaja Cerar, pri razmisleku o središčih mesta treba imeti v mislih, kako dobro je, da so storitve vsakdanjega življenja od doma prebivalcev oddaljene največ petnajst minut hoje. To je Ljubljana v preteklosti z nastajanjem različnih sosesk že dosegla oziroma (vsaj za zdaj) v veliki meri še ima. A ta vsakdanja ponudba, kot že rečeno, je pomembna tudi v mestnem jedru, da ga meščani še uporabljajo. »Vsakdanje stvari so tisto, kar prebivalci iščejo v mestnem jedru. Če želimo ohraniti ravnotežje med različnimi populacijami v mestu, torej prebivalci, zaposlenimi in obiskovalci, je ključno, da ima vsaka skupina svojo ponudbo. »Medtem ko smo v devetdesetih veliko govorili o oživitvi mesta in o tem, da je obiskovalcev premalo, pa smo danes na drugi strani te enačbe, ko moramo razmišljati o tem, kako vrniti več vsakdanjosti v mestno jedro, da bo bolj po meri nekoga, ki v njem živi. Spodbujanje vsakdanje ponudbe v mestnem jedru je zelo pomembno,« poudari Aidan Cerar.
Josip in Jovanka Broz v Maximarketu leta 1972. Foto: Nace Bajželj, hrani MNSZS
