Sredi letošnjega oktobra so premier Robert Golob, ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek in ljubljanski župan Zoran Janković odkrili spominsko ploščo ob začetku gradnje nove železniške postaje, ki bo skupaj z novo avtobusno postajo tvorila Potniški center Ljubljana. Medtem ko Slovenske železnice še pridobivajo gradbeno dovoljenje za avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti in izdelujejo projektno dokumentacijo za pomožni avtobusni terminal ob Masarykovi cesti, je direkcija za infrastrukturo gradnjo nove železniške postaje zaupala konzorciju družb SŽ – Železniško gradbeno podjetje, Kolektor Igin, CGP in GH Holding. Konzorcij je že začel pripravljalna dela.
Po trenutnih načrtih naj bi konzorcij vsa naročena dela opravil v slabih dveh letih. Nova železniška postaja bo urejena v nadhodu nad železniškimi tiri, do peronov se bodo spuščali tekoče stopnice in dvigala. Nadhod bo predstavljal tudi novo pot, ki bo nad tiri povezovala središče mesta in Bežigrad. V sklopu urejanja potniškega centra je predvidena še širitev obstoječega Vilharjevega podhoda, kjer si kolesarji lahko obetajo lastne površine. Pogodbena vrednost gradnje nove železniške postaje je nekaj manj kot 244 milijonov evrov z davkom na dodano vrednost.
Le streljaj od železniške postaje je družba Mendota invest v posredni lasti madžarske banke OTP prav tako začela pripravljati zemljišči severno in južno od železniških tirov za svoj veliki komercialni projekt Emonika City Center. Ta bo vključeval stanovanja, poslovne prostore, dva hotela in nakupovalno središče. Tako kot direkcija za infrastrukturo ima tudi Mendota invest že nekaj časa v rokah pravnomočni gradbeni dovoljenji in je že začela izkop gradbene jame oziroma pripravo zemljišč za gradnjo. Ta naložba je ocenjena na več kot 350 milijonov evrov, končana pa naj bi bila leta 2027.
Sprva bi potniški center moral graditi zasebnik
Čeprav so naložbe na območju glavne železniške postaje v Ljubljani zdaj razdeljene na komercialni zasebni del in potniški javni del, pa ne gre pozabiti, da je bilo sprva v projekt Emonika vključeno vse to in še nova avtobusna postaja. Prvi konkretni začetki projekta segajo že v poletje 2002, ko sta ljubljanska občina in Holding Slovenske železnice izvedla mednarodni urbanistični natečaj, ki je bil podlaga za pripravo zazidalnega načrta potniškega centra. Konec leta 2004 so začeli javni partnerji iskati zasebnega strateškega partnerja.
Za slednjega so izbrali madžarsko družbo Trigranit, s katero je Holding Slovenske železnice oktobra 2007 v Lendavi sklenil pogodbo o ustanovitvi skupne družbe Emonika za gradnjo potniškega centra. V tej družbi je večinski lastniški delež (79,6 odstotka) imel Trigranit, preostanek pa železnice. Pogodba je določala, da železnice v skupno družbo vložijo zemljišča, Trigranit se je zavezal priskrbeti denar za izvedbo potniškega centra, v zameno pa je dobil pravico graditi in tržiti komercialne površine v sklopu Emonike. Ob podpisu pogodbe so vrednost projekta ocenili na 222 milijonov evrov, komercialni del naj bi bil po takratnih napovedih zaključen še pred koncem leta 2009, potniški center pa do pomladi 2010. Po podpisu pogodbe je obstajala možnost, da se v to partnerstvo z vložkom zemljišč vključi še Mestna občina Ljubljana, vajeti katere je konec leta 2006 prevzel Janković.
Čeprav je Trigranit v začetku leta 2008 začel postavljati gradbeno ograjo in posekal prva drevesa, ki so stala na poti arheološkim
raziskavam, pa so Slovenske železnice istega leta Trigranitu za 19 milijonov evrov prodale 17,4-odstotni delež svojega lastništva v Emoniki. Tako je železnicam ostal le še pičel triodstotni lastniški delež. To je ljubljansko občino očitno negativno presenetilo in takrat je Janković sporočil, da občina ne bo vstopila v lastništvo Emonike.
Prezgodaj zaznamovali začetek gradbenih del
Septembra 2008 je Trigranit pridobil gradbeno dovoljenje za rušenje obstoječih objektov na območju Emonike. Takrat so zaznamovali simbolični začetek del. Kljub slavnostnemu dogodku pa se gradnja Potniškega centra Ljubljana dejansko ni začela, temveč se je sprožil niz težav. To obdobje je sovpadlo s svetovno finančno krizo in Trigranit je imel težave s pridobitvijo kreditov za gradnjo. Novembra 2008 je takratni direktor Trigranita Csaba Toth sporočil, da so dokončanje potniškega centra preložili za eno leto, a opozoril, da tudi ta datum še ni dokončen. Ocenjena vrednost projekta se je povzpela že na 350 milijonov evrov.
Nato je mestna občina izračunala, da bo Trigranit moral plačati bistveno več komunalnega prispevka, kot so sprva pričakovali, zapletalo se je pri pridobivanju vseh potrebnih zemljišč. Trigranit je izvedbo projekta začel pogojevati tudi s pridobitvijo več kot 30 milijonov evrov državne pomoči. Ta zahteva zasebnega partnerja je bila kar presenetljiva, kajti v pogodbi o skupnem vlaganju se je Trigranit zavezal prevzeti celotno finančno breme projekta.
Trigranit zahteval razvezo pogodbe
Odnos med železnicami in Trigranitom (ki se je pozneje preimenoval v Granit-Polus) se je dokončno skrhal konec leta 2013, ko se je slednji obrnil na dunajsko mednarodno arbitražno sodišče z zahtevo po razvezi pogodbe. Trigranit je namreč za nezmožnost izvedbe projekta krivil neprestane spremembe javnega dela projekta in posledične podražitve. Zahteval je tudi odškodnino v višini 36 milijonov evrov. Slovenske železnice so zato vložile nasprotno tožbo in še same terjale 76 milijonov evrov odškodnine. Arbitražno sodišče je ugotovilo, da je bil Trigranit tisti, ki je kršil pogodbo, a železnicam ni dosodilo odškodnine. Slednjo so Slovenske železnice poskušale pridobiti na domačem sodišču, a so se na koncu s Trigranitom leta 2018 poravnale. Slovenske železnice so v poravnavi Trigranitu odstopile svoj triodstotni lastniški delež v skupni družbi, slednji pa je vrnil stavbne pravice za gradnjo potniškega centra. S tem se je zgodba s Trigranitom tudi uradno končala, dokončno pa sta se komercialni in javni del Emonike razdelila. Direkcija za infrastrukturo je nato sklenila sama financirati gradnjo nove železniške postaje, Slovenske železnice pa so prevzele naložbo v avtobusno postajo.
Medtem ko so se Slovenske železnice in Trigranit pravdali, se je za komercialni del Emonike začel zanimati finančni sklad Primer Kapital z družbo Mas Real Estate, vendar do kupoprodajne pogodbe s Trigranitom ni prišlo. V začetku leta 2019 se je pojavil nov investitor, hčerinska družba madžarske banke OTP. Tej je dejansko uspelo kupiti komercialni del Emonike in zanj tudi pridobiti gradbeni dovoljenji.
