Če so etažni lastniki Fondovih blokov januarja lani proslavili odločitev višjega sodišča, da pripada sporno zemljišče med Plečnikovim stadionom in Koroško ulico njihovi soseski, pa pred koncem letošnjega leta slavi poslovnež Jože Pečečnik. Vrhovno sodišče je namreč ugodilo zahtevi družbe Bežigrajski športni park za revizijo sodnega postopka glede tega, komu pripada omenjena parcela. Vrhovni sodniki so razveljavili predhodni odločitvi okrajnega in višjega sodišča ter okrajnemu naložili, naj ponovno odloči.
Pečečnik je tudi po odločitvi vrhovnih sodnikov prepričan, »da se bo projekt zaključil po enem od dveh možnih scenarijev. Ali država stadion odkupi pod znanimi pogoji ali pa ga bomo pod naslednjo vlado začeli graditi. Druge ni.« Ali pogovori med Pečečnikom in ministrstvom za kulturo o morebitnem nakupu stadiona še potekajo, nam v sredo ni uspelo izvedeti niti pri Pečečniku niti na ministrstvu.
A zbliževanje njihovih stališč o višini kupnine bo zelo zahtevno. Lani so bile predstavljene kar tri ocene, koliko naj bi bile vredne nepremičnine. Pečečnikova družba njihovo vrednost ocenjuje na 18,6 milijona, ministrstvo na 11,7 milijona evrov. Svojo cenitev pa je lani naročila še občina in ta je pokazala vrednost 18,1 milijona evrov.
Parcela med Plečnikovim stadionom in Koroško ulico je za projekt Bežigrajski športni park pomembna zato, ker je istoimenska družba investitorica na njej načrtovala gradnjo treh vil s poslovnimi prostori. Pod površjem je bila predvidena še gradnja podzemnih etaž, v katerih naj bi bila večina od 1800 načrtovanih parkirnih mest v sklopu projekta Bežigrajski športni park. Če bi zemljišče pripadlo stanovalcem Fondovih blokov, bi moral Pečečnik bistveno spremeniti projekt, saj bi se moral izogniti gradnji na tej parceli.
Fondovci že od leta 2009, ko so na sodišču sprožili postopek za določitev pripadajočih zemljišč, zatrjujejo, da je bila parcela že ob gradnji naselja namenjena njihovim blokom. Bežigrajski športni park in občina pa sta z zunajsodno pridobljenim mnenjem izvedenke Jane Malenšek na sodišču argumentirala, da je bila sporna parcela namenjena javnemu dobru oziroma opcijsko za parkirišče za potrebe stadiona, je razvidno iz sklepa vrhovnega sodišča. Preden so Pečečnik, Olimpijski komite Slovenije in Mestna občina Ljubljana ustanovili skupno družbo Bežigrajski športni park, je sporna parcela sicer zemljiškoknjižno pripadala občini.
Okrajno in višje sodišče se nista opredelili do trditev iz mnenja izvedenke, pa bi se po mnenju vrhovnih sodnikov morali. »Obe predhodni sodišči kljub našim večkratnim pozivom in opozorilom namenoma nista upoštevali sodnega izvedenca, ki izhaja iz prave stroke za tovrstna vprašanja. Še več, sodišče je na hitro upoštevalo mnenje izvedenca urbanistične stroke. Ta zadeva z našim izvedenskim mnenjem je bila sedem let v predalu, potem pa se je čez noč pojavilo novo mnenje in odločitev, da zemlja, za katero so fondovci plačevali najemnino nekaj desetletij, kar naenkrat (po spornem mnenju sodišča) ni več last Bežigrajskega športnega parka. Naj si državljani sami ustvarijo mnenje, ali sem negativec ali pa je ta država izgubila fokus,« je Pečečnik komentiral ravnanje nižjih sodišč.
Civilna iniciativa v ponovljenem postopku pričakuje enak izid
Okrajno sodišče ni upoštevalo niti zahteve Bežigrajskega športnega parka, naj sodna izvedenka za urbanistično stroko, ki jo je imenovalo sodišče, dopolni svoje mnenje in se opredeli do mnenja Jane Malenšek. Vrhovni sodniki so menili, da je bila ta zahteva primerna in utemeljena in bi lahko vplivala na odločitev sodišča.
Pečečnik je opozoril še na napotke vrhovnih sodnikov nižjima sodiščema. Če bi nižjestopenjski sodišči tudi po odpravi navedenih procesnih kršitev vztrajali pri odločitvi, da sporno zemljišče pripada Fondovim blokom, bosta morali zavzeti še stališče do leta 1974 sklenjene sodne poravnave, na podlagi katere je bila dotedanjemu imetniku pravice uporabe sporne parcele izplačana odškodnina, je razvidno iz sklepa vrhovnega sodišča. Če bosta nižji sodišči ugotovili, da sodna poravnava ne pomeni pravne podlage, da je občina pridobila lastninsko pravico, bosta sodišči morali odločitev utemeljiti z jasnimi pravnimi argumenti.
Članica civilne iniciative za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki Karmen Stariha je dejala, da v novem postopku pričakujejo enak rezultat. Da bodo torej sodišča ponovno presodila, da sporno zemljišče pripada Fondovim blokom. »Kako bodo sodišča odločila, bomo morali počakati. Sodišče je edino, ki lahko reši to vprašanje, in jaz spoštujem sodbe sodišč,« je dejal župan Zoran Janković, ki pa je bil vesel, da je vrhovno sodišče zadevo vrnilo na prvo stopnjo in dalo tudi napotke pri nadaljnjem odločanju.
Denarja za nakup v državni blagajni ni
Usoda Plečnikovega stadiona bo sedaj odvisna bodisi od zaključka postopka določitve pripadajočega zemljišča bodisi od odločitve države, da ga kupi. Ker v nedavno sprejetih državnih proračunih za leti 2025 in 2026 ni predvidenih sredstev za morebitni odkup stadiona, odločanje na sodiščih pa prav tako lahko traja leto ali več, bo moral stadion še naprej dalj časa čakati na celovito prenovo. Zaradi tega nas je zanimalo, ali bo občina kot družbenik v Bežigrajskem športnem parku preostala solastnika (Pečečnikov Elektronček in olimpijski komite) pozvala k delni prenovi ali vsaj zaščiti tistih delov stadiona, ki so najbolj ogroženi. Janković je dejal, da je stadion v lasti Bežigrajskega športnega parka, ki ima svojega direktorja Pečečnika. Ta se bo v skladu z zakonodajo odločil, kako bo ravnal, je dejal Janković, ki krivce, da stadion propada, vidi v nasprotnikih Pečečenikovega projekt.
Novelacija konservatorskega načrta za Plečnikov stadion iz leta 2023 je pokazala, da je »nekaj več kot polovica grajenih elementov kompleksa (53 odstotkov) v dobro ohranjenem stanju«. Strokovnjaki restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije so ugotovili še, da delež neohranjenih, uničenih ali manjkajočih elementov na stadionu dosega 10 odstotkov. Ob tem so poudarili, da se »gmotno stanje spomenika zaradi dotrajanosti, načetosti materije ter pomanjkljivega vzdrževanja hitro slabša. Če bi želeli izvorno materijo ohraniti, bi bilo treba k sanaciji pristopiti čim prej (nemudoma) oziroma bi bilo treba poskrbeti vsaj za dodatno zaščito elementov (v obliki nadstreškov, dodatnega prekritja).«
