Z uprizarjanjem televizije na gledališkem odru je večinoma križ. Ko skuša gledališče smešiti cenenost in plehkost televizijskega medija, se po navadi ujame v zanke svojega duhovičenja na prvo žogo, in tako je mestoma tudi tokrat. Najboljši del so pravzaprav zelo dobro posnete izjave (avtorja videa sta Miha Knific in Blaž Čadež), te igralci karikirajo do te mere, da postanejo duhoviti.

Boris (Igor Samobor) in Bobby (Aljaž Jovanović) sta tako že uvodoma umeščena v širši kontekst, v prestižni boj politike hladne vojne, v kateri ZDA in SZ bijejo srditi boj tudi na športnem področju; med njima bega mala Islandija, prirediteljica tekmovanja, v duhoviti podobi organizatorja (Alojz Svete). Šahista pa sta si nasprotna tudi kot osebi: Samoborov Spaski je miren, osredotočen, politično pogumen (in na koncu za poraz tudi politično kaznovan), Fischer je histerični negode, za katerega ni povsem jasno, ali se gre s svojimi neznosnimi zahtevami in zavlačevanji v resnici psihološko vojno in ne šahovsko igro, ali pa motena psiha obvladuje njegov šahovski genij. Zabavno je, da njegova paranoja pred Rusi popusti v trenutku, ko začne zmagovati, takrat pa začnejo o ameriški specialni vojni zoper Spaskega govoriti Rusi - noben poraz noče biti preprosto poraz.

Točka, kjer režija Dušana Jovanovića stopi na preizkušnjo, je seveda točka, ko začneta junaka šahirati. Kako na odru pričarati dramo boja dveh mož, ki se dolge ure molče negibno, skorajda beckettovsko sklanjata nad desko? Ker se režiser minimalizmu zgolj negibnega nemega prizora odreče, ponudi projekcijo njunih trpečih obrazov na balon nad njima, druga rešitev pa je njun notranji glas. Ta resda zelo doživeto govori o tem, zakaj bo nekdo odigral c4 in ne e4, a ta monologa sta vsebinsko premalo, da bi vzpostavila in ohranjala napetost ter jo prignala do kulminacije. To postane še posebej očitno v drugem delu predstave, ki naj bi bil vrhunec tragičnega zloma Spaskega: igralca dasta sicer od sebe vse, a "poslušanje" partije ne vzdrži. Le zakaj je ne vidimo na velikem platnu, v njeni realni podobi premika šahovskih figur ali v kakšni metafori? Ob uporabi videa mi na misel pride sto možnosti, tudi kakšna animacija Zvonka Čoha ali Kolje Sakside, kjer bi gledalec sledil navalu kmetov, sesutim trdnjavam, jokajočim kraljicam in trmastim kraljem, skratka nekaj, s čimer bi Igri lahko sledili tudi na bojnem polju, ne pa, da eno uro buljimo v napeta obraza in poslušamo šifrirano govorico.

Predstava Bobby in Boris je ujetnica svoje teme, že kar mitološkega dogodka, ki mu dokumentarno in s pomočjo več medijev sledi in pri tem nekako pozabi, da nismo na turnirju šahovskih obsedencev, ki jih morda Lb4, e3 O-O, Ld3 c5 in O-O Sc6 res pripelje do vzhičenja, medtem ko to na odru zahteva prevod v gledališki jezik, ki šele omogoča tako peripetijo kot katarzo.