Glede na to, da sodite med vodilne teoretike družbe, katere so po vašem mnenju posebnosti politične kulture v postkomunističnih državah, kot sta Poljska in tudi Slovenija, v odnosu do starejših držav članic EU?

Posebnost je krčenje časa. Tempo sprememb v postkomunističnih državah je namreč hitrejši kot na Zahodu. Kar se je dogajalo počasi in postopoma iz generacije v generacijo na Zahodu, se je na Vzhodu zgodilo v življenjskem obdobju ene generacije. Prav ta zgostitev sprememb je mnogim opazovalcem na Zahodu odprla oči za spremembe, ki se pravzaprav dogajajo po vsem svetu. Spremembe so precej globlje in bolj daljnosežne v postkomunističnih državah kot drugod po svetu.

Pospeševanje zgodovine je lahko pozitivno, na drugi strani pa je tu množica pritiskov, ki so jim podvrženi posamezniki, med njimi posebej mladi ljudje, ter velikopoteznost in dezorientacija, ki jih obkroža. Ti se morajo od samega začetka ne zgolj naučiti, temveč celo ustvariti in izoblikovati načine življenja v svetu. Počasneje razvijajoči se predeli, kot je Zahodna Evropa - ki je, kot pravijo, že "izčrpana civilizacija" - se zavedajo svoje usode ter jih dogajanje ne preseneča v tolikšni meri. V postkomunističnih državah je dogajanje do neke mere nepredvidljivo in presenetljivo, ljudje so nanj nepripravljeni, vseeno pa se morajo nekako prilagoditi situaciji. Predvsem mladi so zelo oprezni, saj se ne želijo prenaglo zavezati in si "zvezati rok".

Posameznik se je danes prisiljen vedno znova izumljati. Kakšne so psihološke posledice takšnega načina življenja?

Obstaja pregovor "ne delaj računov brez krčmarja". Naše današnje izkustvo je popolnoma nov fenomen. Zanj ne obstaja podlaga, na kateri bi lahko presojali o izidu ekscesne negotovosti, dezorientacije, strahu pred odločanjem in zavezo, veliko je tudi dvomov v dolgoročno načrtovanje. Je to samo začasen fenomen in poteza ene generacije, ki je doživela te globoke spremembe, ali nastaja nova kultura, ki bo vplivala na naše potomce? Sam ne verjamem, da se bo ta fenomen v prihodnosti ponovil. Zadnje čase rad rečem, da živimo v obdobju medvladja. Zagotovo veste samo to, da stare veščine, ki ste jih črpali iz preteklih izkušenj, ne delujejo več dobro. Nove veščine, ki bi nadomestile to vrzel, pa še niso ustvarjene.

Nekoč ste dejali, da pišete za običajne ljudi, ki si prizadevajo, da bi bili človeški. Kako delovati kot moralno človeško bitje?

To je največji problem. Verjamem v dva načina angažiranega življenja. Prvega oblikuje prizadevanje, da bi ustvarili svet, ki je bolj gostoljuben do človeške sreče. Druga strategija, enako privlačna, je zase najti najbolj prijetno mesto v obstoječi realnosti. Gre za vprašanje naravnanosti in angažmaja, toda angažmaja za kaj? Angažmaja pri čepenju v najudobnejši barki na teh razburkanih morjih ali prizadevanja, da bi združili moči ter naredili vode bolj spokojne in malo nežnejše pri ravnanju s človeškimi problemi? Moralnost pomeni, da te za druge skrbi bolj kot zase. Človek bi moral razumeti, da je sreča drugih tudi pogoj njegove lastne sreče. To razumevanje je danes zabrisano.

Zdi se, da vlada "strategija jaza".

Da, stopnja današnje razburkanosti daje prednost strategiji iskanja sorazmerno spokojnega mesta zase. Mnogo ljudi meni, da nič ne pridobi, če združi moči. Živimo v individualizirani družbi, ki jo močno občutimo. Generacija vaših očetov je bila navajena, da je šla v šolo in če je imela srečo še na univerzo, potem pa je sledila zaposlitev. Zanjo je bilo vse pripravljeno, agonije prevzemanja odgovornosti dejansko ni bilo. Vedeli so, da je nekdo tam zgoraj. Čeprav ga ali je niste osebno poznali, ste vedeli, da je tam avtoriteta, ki bo poskrbela za vas. Ta avtoriteta ne obstaja več: če ti spodleti, če si poražen, ne moreš nikogar kriviti, razen svoje lenobe, nevednosti, brezbrižnosti in odpora, da bi poskrbel sam zase. To je nočna mora, toda k sreči ne preživljamo več nespečnih noči v strahu, da bo prišla varnostna služba in nas aretirala. Nimamo nočnih mor v strahu pred prihodom totalitarne diktature. Namesto tega se bojimo osebno neustreznosti in osebne nesreče.

Javnost je danes preplavljena z zasebnimi zgodbami, s kulturo spovedi. Tudi politiki se pogosto bolj kot z razdelanimi političnimi programi predstavljajo s svojo osebnostjo.

Da, ne predstavljajo se s politikami, temveč s svojo odkritostjo: da ne lažejo in prešuštvujejo in podobno. Temu pravim podreditev agore zasebnim zadevam. Agora je vmesni prostor med zasebno in javno sfero. Javne zadeve se tičejo nas vseh, zasebne pa so temelj posameznikove individualnosti in avtonomije. Agora naj bi v političnih sistemih imela vlogo prevajanja posameznikovih zadev in problemov v javno razpravo, na drugi strani pa prevajanja javnih interesov v posameznikove pravice in dolžnosti.

Kako vidite agoro danes?

Ko sem bil mlad, me je bilo strah, da si bo agoro prilastila javna sfera in da bo zasebnost pohojena. George Orwell je v znamenitem citatu iz romana 1984 delil strah naše generacije: "Če želite sliko prihodnosti, si predstavljajte škorenj, kako za vekomaj tepta človeški obraz." Zgodilo pa se je ravno obratno. Današnjo agoro so osvojile zasebne zadeve: pogovorni šovi na televiziji, popularni mediji in resničnostna televizija. Osvojile so jo teme, ki so veljale za branike zasebnosti, kamor se individualnost lahko zateče in se učinkovito brani. Poglejte na primer Big Brotherja in Najšibkejši člen. Predvajate v Sloveniji Najšibkejši člen?

Smo ga predvajali, da.

Te oddaje zmeraj znova sporočajo, da je skupnost kot nekakšna lestev. Splezaš po njej, in ko je ne potrebuješ več, jo zavržeš. Vsako sezono Big Brotherja uvede kolektiv, konča pa se z enim zmagovalcem, vsi drugi so poraženci. Poraženec je naprošen, da razloži, zakaj je bil poražen. Vprašanje se zvede na njegovo krivdo in neustreznost: to je sedanja oblika agore.

Kako se soočiti s političnimi vprašanji in konflikti na globalnem nivoju? So Združeni narodi dovolj?

Niso dovolj, v tem je težava. Pravzaprav so Združeni narodi začeli delovati na napačnem mestu. Po II. svetovni vojni je vladala ideja, da je mir planeta odvisen od ozemeljske suverenosti posamezne države. Navodila, ki so jih dobili Združeni narodi, so bila, da z vsemi močmi branijo nedeljivo suverenost vsake države na svojem ozemlju. To gre proti toku današnje realnosti, ko je suverenost posamezne države zelo vprašljiva, ker je vodena pod globalnimi pritiski in z globalnimi silami. Na takih temeljih lahko stojijo medvladne politike, a ne tudi globalne. Kajti da bi zakoni postali resnično globalni, morajo biti zavezujoči in ne zgolj konvencije, v katere smo s podpisom privolili, da jih bomo spoštovali. Posledica je, da smo ločili moč in politiko. Moč je že globalna, to so sile, ki oblikujejo naše možnosti in obete, politike pa ostajajo omejene na posamezne države. Politike so preozke, da bi razumele in se v resnici soočile z globalnimi vprašanji.

Katera so ta globalna vprašanja?

Možnosti, ki so na voljo v različnih predelih sveta, in pogoji, v katerih ljudje živijo. Ti pogoji so oblikovani z multinacionalnimi in ekstrateritorialnimi silami. Katere sile so že globalizirane? Bančništvo, trgovina, informacije, kapital, kriminal, tihotapljenje drog, terorizem in trgovina z orožjem. Te sile imajo skupni imenovalec: ne spoštujejo, opuščajo in prezirajo lokalne interese, navade in zakone. Vedo kako prehajati ter spregledati meje.

Nedavno ste opisali reševanje finančne krize kot vzpostavitev države blaginje za bogate. Zdi se, da je bil v času obilja dobiček privaten, toda zdaj so bančni dolgovi postali tudi javni dolgovi.

Odnos med kapitalom in delom je bil nekoč medsebojno prepleten. Ko je Henry Ford podvojil plače svojim delavcem, tega ni storil zato, ker bi bil filantrop ali človek zlatega srca. To je naredil zato, ker se je zavedal, da je preživetje delavcev odvisno od njega, a da je tudi njegov dobiček odvisen od delavcev. Morali so najti modus vivendi, odnos, ki omogoča sožitje in je zadovoljujoč in sprejemljiv za obe strani. Zaradi vzajemne odvisnosti je bil to samoomejevalni kapitalizem. To danes ni več mogoče, ker je kapital že globalen, delavci pa so še vedno največkrat vezani na lokalno okolje.

Če si trmast in zahtevaš več, ustanoviš sindikate in stavkaš. A za kapital obstaja preprosta rešitev, da pospravi prenosne računalnike in mobilne telefone in gre drugam, kjer so boljši pogoji za rast. Nenapisana pogodba med kapitalom in delom je bila obojestransko prekinjena. V svetu zdaj lahko zaznamo povečevanje neenakosti in vse večje razlike med bogatimi in revnimi. Zanimivo je, da po obdobju približno 50 let, ko se je neenakost v razvitih državah zmanjševala, zdaj spet narašča.