Omenjeno poročilo, ki ga je evropski parlament sprejel septembra lani, obravnava strategije, ki naj bi jih parlamenti držav članic v prihodnje ubirali pri oblikovanju zakonodaje za preprečevanje "spletnega piratstva", ki ga bomo v nadaljevanju imenovali s širšim pojmom - spletno deljenje. Ker se dokument zavzema za ostro zakonodajo, ki bi lahko posegla na področje ustavno zagotovljenih pravic in v pojem spleta, kakršnega poznamo danes, ga jemljemo pod drobnogled ter soočamo s kritiko in alternativnimi pogledi na to problematiko.
Lobisti opravljajo svoje delo
Slovenska evropska poslanka in članica stranke Napredno zavezništvo socialistov in demokratov Tanja Fajon je bila ena od štirih (od skupno sedmih) slovenskih poslancev, ki so glasovali proti sprejemu tega "konservativnega poročila", za katerega med drugim pravi, da je v nasprotju s prizadevanji po odprtosti interneta in z zagotavljanjem temeljnih pravic, o katerih so se sporazumeli ob sprejetju svežnja o telekomunikacijah. "V poročilu, denimo, ni jasne ločnice med uporabo komercialnih in nekomercialnih datotek, v njem tudi ni jamstva glede zaščite podatkov," ocenjuje Fajonova.
Poročilo so prav zaradi tega doletele ostre kritike, ki letijo v tri smeri. Usmerjene so najprej v nekatere nejasne definicije, ki jih najdemo v samem poročilu, nadalje ciljajo proti miselnosti, ki stoji za poročilom, in splet razume kot polje, ki ga je mogoče obvladati s korporativno in nadzorno logiko. Kritike letijo tudi na poslance evropskega parlamenta, ki so kot laiki dovzetni za podatke, ki jih v študijah sponzorira (predvsem glasbena in filmska) industrija in jih v strasbourške in bruseljske hale kar osebno prinesejo lobisti. Soustanovitelj in predstavnik civilne organizacije za svobodni internet in digitalne pravice La Quadrature du Net Jérémie Zimmermann je za Dnevnik povedal, da so v zadnjih tednih pred glasovanjem o poročilu hodnike evropskega parlamenta napolnili lobisti, ki prihajajo predvsem iz vrst kolektivnih združenj držav članic in predstavnikov industrije.
Namerno korporativno zavajanje
Pogovarjali smo se tudi z Glynom Moodyjem, piscem uspešnice na temo revolucije prostoprogramskih in odprtokodnih gibanj Rebel Code iz leta 2001: "Glasbena in filmska industrija si že dolga leta prizadevata, da bi spletno deljenje postalo kaznivo in plod njihovih prizadevanj je tudi ACTA, mednarodni dokument, ki bi, če bi ga sprejeli, dopuščal odklop internetne povezave, če bi kdo prenašal datoteke." Če je delo lobijev povsem legitimno, je nelegitimno, da je poročilo Gallo osnovano na nekredibilnih analizah, kakršna je študija Tera Consultants, ki jo je ameriški neodvisni Social Science Research Council že pred meseci ocenil za neverodostojno, saj je priredila tako metodologijo kot pojmovanja nacionalne ekonomije in mednarodne trgovine. Skrb vzbujajoče pa je po mnenju Glyna Moodyja tudi to, da ljudje ne vedo, kaj se v evropskih ustanovah dejansko dogaja: "Dokument je bil pripravljen in sprejet praktično za zaprtimi vrati brez prave razprave." Taka politika je na splošno slaba - ljudi ni mogoče pripraviti do tega, da nehajo deliti in kopirati digitalne datoteke, razen "če zapremo internet", razmišlja Moody. Poznavalci pa poudarjajo tudi, da niti eni študiji ni uspelo kredibilno dokazati, da spletno deljenje za industrijo pomeni izgube, medtem ko vrsta študij dokazuje nasprotno.
Kaj v resnici kažejo raziskave
Do danes je bilo opravljenih že več kot 20 neodvisnih znanstvenih raziskav, ki vse prihajajo do dveh enakih zaključkov, razlaga Zimmermann: da ima spletno deljenje ničen ali majhen vpliv na fizično prodajo, in da ljudje, ki več delijo, več svojih sredstev porabijo za kulturo na splošno. Obenem kažejo, da je po pojavu spletnega deljenja koncertna ponudba po vsem svetu dobesedno eksplodirala. Znan je tudi podatek, da so bila minula tri leta rekordna za prodajo kino vstopnic. "Vse to je najverjetneje neposredna posledica povečanega dostopa do kulture in kulturne raznolikosti, ki jo omogoča prav spletno deljenje," pravi Zimmermann. John W. Daly, pisec spletnega medija TechEye, sicer pa tudi potomec družine Otona Župančiča, nas je seznanil z nizozemsko raziskavo, ki je pokazala, da je deljenje filmov in glasbe na spletu k nacionalnemu gospodarstvu Nizozemske prispevalo 100 milijonov evrov. "Digitalne tehnologije spreminjajo način, kako nastajajo filmi in glasba, zato bi morali podpreti nove načine ustvarjanja bogastva, na pa da skušajo preživete poslovne modele zaščititi s slabimi zakoni," je prepričan Daly. Jérémie Zimmermann deli to mnenje in pravi, da je čas, da industrije porast novih tehnologij uporabijo sebi v prid, namesto da jih poskušajo premagati. "Pomislite, kako je glasbena industrija sprva zavrnila mehanični klavir, glasbo na radiu in prazne kasete, na koncu pa ugotovila, da ji ne preostane drugega, kot da jih sprejme. In ni je bilo konec!"
Opravljajo svoje delo državljani?
Vedno bolj postaja jasno, da poskusi oblikovanja ostrih novomedijskih zakonodaj niso osnovani na dokazih, temveč zgolj na prepričanjih, da bo več zakonov skrbelo za boljšo ekonomijo in da bodo ti tudi v prid avtorjem, medtem ko pozitivnega učinka proste rabe in svobodnega kroženja informacij politika in industrija še nista sposobni vračunati v svoje dolgoročne načrte. "Gre jim za nadzor," razmišlja Zimmermann in se sprašuje, ali akterji v industriji res pričakujejo, da si bodo z vojskovanjem proti svojim porabnikom zagotovili blagostanje.
Rešitev po njegovem leži v samem konceptu avtorske pravice. Ta je bila vedno pojem, ki je poleg avtorja priznaval obstoj javnosti, oba pa sta zgledno bivala tudi s proizvajalcem, ki izdelek prodaja. Danes bi morali ugotoviti, da nekomercialno spletno deljenje avtorskih del med posamezniki sme postati izjema v avtorski pravici, saj študije dokazujejo, da ne dela škode avtorju in izdelovalcu - tudi zato, ker bi imel morebitni boj proti spletnemu deljenju obupne posledice za vprašanje temeljnih svoboščin, svobodne konkurence in ker bi bil navsezadnje potraten. "Sile, ki si prizadevajo za podreditev spleta, imajo morda moč, da bistveno preobrazijo splet in ga spremenijo v konglomerat centralizirane 'televizije 2.0', zato je to najbrž ena najpomembnejših bitk za prihodnost družbe." Jérémie Zimmermann je prepričan, da bi se morali državljani sami boriti za dostopen in svoboden internet. John W. Daly predlaga državljanom angažma: "Svoboda zahteva aktivizem, tisti pa, ki ne želijo biti aktivno vključeni v odločanje, lahko na volitvah vedno podprejo stranko z dobro politiko in idejami glede interneta."
