V poetičnem in neprevedljivem okolju Škocjana na Krasu ter bližnjega Matavuna, streljaj od prepadnih kraških brezen in soteske reke Reke, so vzdušje ta teden barvale barve jeseni in gostega črnega terana, sinoči pa so ga izvozili še v Ljubljano, kjer so udeleženci predstavljali izkupiček svojega dela. Poleg družinsko sproščenega vzdušja delavnico odlikuje podrastje socialnih vezi, iz katerega so z leti zrasle konkretne pobude. Ena ključnih je prevod in izdaja Kosovelove monografije v ZDA in Veliki Britaniji.

Pesnika, pri katerem si je delavnica izposodila svoje ime, nameravajo organizatorji prek partnerskih navez prevesti in objaviti tudi v poljščini, naslednja pa bo na vrsti predstavitev Gregorja Strniše. Obstaja namreč pomembna razlika med promocijo in uveljavljanjem literature, poudarja Osojnik. "Promocija je oditi na mednarodni sejem, vzeti s sabo dva medija, hoditi naokoli, predstavljati v slovenskem jeziku za koga? In potem doma v medijih brati, da je bila promocija blazen uspeh, čeprav je relativno veliko ljudi prišlo mimo stojnice zato, ker je bila blizu stranišča." Osojnik poudari, da pripoveduje iz osebne izkušnje; zato ubirajo po njegovem mnenju učinkovitejši pristop uveljavljanja, ko nekega avtorja objaviš v tujini s tujimi sredstvi, predvsem pa poskrbiš, da je avtor kvaliteten, saj le tako dosežeš, da se svet odzove in te nagradi s pozornostjo.

Organizacija delovnih festivalov v prvi vrsti koristi samim prevodom. Vzpostavi se namreč aktiven odnos med dvema prevajalcema (večino pesmi iz tujih jezikov najprej "premestijo" v angleški jezik) in avtorjem. Križa se več pogledov in rodi se več idej. Letos je vseh udeležencev festivala 20, kar je zgornja meja za učinkovito delo. Z Nizozemske prihaja uveljavljeni Willem van Toorn, ki je svoje pesmi že slišal v slovenščini, saj je pred leti gostoval na Vilenici. "To je užitek takih festivalov, odkriješ pesnike, ki jih sicer ne bi, in drugi odkrijejo tvojo poezijo." Eno od njegovih odkritij je finska pesnica Vilja-Tuulia Huotarinen, med Slovenci pa je njegovo odkritje Tina Kozin, ki jo doslej poznamo zlasti v vlogi kritičarke. "Doma moraš kdaj odnesti smeti, tukaj pa si samo pesnik in od tega kar malo plavamo nad tlemi." V Škocjan je van Toorn prišel z literarnega srečanja na Sardiniji, medtem ko je za Johna Daviesa, angleškega pisatelja, pesnika in literarnega promotorja to prva prevajalska delavnica doslej. "Uporabno, informativno, navdihujoče." Vse to? "Tu imam možnost, da raziskujem poezijo na skoncentriran način, kar je redka priložnost celo za pesnika," pove vljudni in klepetavi organizator literarnega dogajanja v južni Angliji. Pri prevajanju ubira prav posebno metodo: "Pesem poslušam v originalu in si ustvarim zvočno sliko v angleščini, nato pripravim karseda dobeseden prevod, končni prevod pa je nekaj vmesnega." Pesem raztrga na dva dela in potem spet sestavi v enega, kar vsak po svoje stori sleherni prevajalec. Na delavnici ga je prevzela poezija Milana Jesiha.

Prevodi in arhivi minulih delavnic bodo v kratkem objavljeni na spletni strani, saj Osojnik tudi nad ustaljeno prakso izdajanja zbornikov ni pretirano navdušen. Iz pestrih izkušenj vodenja festivalov ve, da so zborniki razmeroma neučinkoviti pri predstavljanju, udeleženci jih puščajo v hotelskih sobah, četudi priprava zahteva ogromen vložek energije. Delavnica pa se ni vrtela le okoli besednih dilem, pač pa tudi okoli političnih. Udeleženec delavnice je bil namreč tudi ameriški kandidat za Nobelovo nagrado za mir Paul Polansky, ki se ukvarja z vprašanjem Romov na Kosovu. Ti po medvojni migraciji in posredovanju Združenih narodov danes večinoma bivajo na ekološko opustošenem območju. Sinočnje branje v Klubu Cankarjevega doma so pesniki in prevajalci posvetili njim.