Pred tem se je, sicer še dokaj nenačrtno, že od leta 2002 ukvarjala z aktivnim ustvarjanjem vizualnih in idejnih vsebin na spletu. Njena navezanost na komunikacijo s pomočjo interneta je bržčas tesno povezana tudi z dejstvom, da živi v malem koroškem mestecu Beljak, ki je kulturno predvsem na področju medijske umetnosti zelo omejeno. Njena spletna dela niso odprte generativne narave, saj je svetovni splet vse preveč preplavljen z nezaželenimi vdori, ampak so dostopna le za določene vnaprej povabljene uporabnike.

Čeprav se zadnje čase manj ukvarja s fotografijo, ta medij vseeno odločno vpliva na njeno delo, predvsem pri načinu obdelave videomaterialov, zato nas ne more čuditi, da so za razstavo v okviru Meseca fotografije na Dunaju v galeriji Area 53 z naslovom Land Island Dreamland leta 2007 izbrali prav videodelo in ne kakega izseka iz njenih obsežnih fotografskih serij. Tako fotografska kot videodela večinoma snema v tujini oziroma na potovanjih, ob vrnitvi v Beljak pa se ukvarja s postprodukcijo, montažo, razvijanjem in podobnim. Trenutno jo pri videoumetnosti zanima performativna funkcija medija: uporablja ekspresivne elemente sodobnega plesa, s katerim se je ukvarjala med 20. in 25. letom starosti. Najraje snema samo sebe, čeprav ne mara gledališkega odra. Želi imeti popolni nadzor nad uprizorjenim, kar lahko doseže z manipulacijo videoslike: z montažo, morfingom, ponavljanjem in drugimi postopki. V opravljanju celotnega procesa in nadzoru nad podobo prepoznava lastno svobodo. Pri tem ne gre za neke vrste narcizem, ki določa številne avtorje mlajše generacije, temveč za ambicijo, da bi s telesom uprizarjala pomen a telo zanjo ne predstavlja le označevalca nekih idej, temveč nekaj neulovljivega, kar presega redukcijo na pomene, ker ima telo sebi lasten jezik, ki ga razumemo kot jezik gibov in akcije in ne simbolnih označevalcev nečesa drugega.

Na njeno feministično pozicijo v umetnosti je odločilno vplivala umetnica Eva Ursprung iz Gradca, ki jo je Evelin Stermitz spoznala še pred vpisom na ljubljansko akademijo. Že od samega začetka je torej težila h konstruktivni uporabi spleta kot umetniškega medija, na področju kibernetičnega feminizma pa je našla idealno okolje za realizacijo družbene in politične pozicije. Na svoji spletni strani objavlja intervjuje s sorodnimi avtoricami s polja medijske umetnosti, ker meni, da moramo pri raziskovanju in pisanju zgodovine uvesti nove metode raziskovanja osebne zgodovine. Svet umetnosti namreč sebe vse preveč razume kot objektivno danost, ki pa je nesprejemljiva z vidika umetnic in umetnikov, ki so podvrženi osebnim tragedijam, katere utegnejo v umetniško delo začrtati radikalen rez ali povzročiti prekinitev delovanja.

Težnja Evelin Stermitz pri ustvarjanju videov, fotografije in net-art projektov je, da ženske tematike najdejo svoje mesto v svetu umetnosti, njihova artikulacija pa je lahko povsem subtilna in ne nujno radikalna. Subtilni govor razume kot neko odprto formo, ki ima lahko številne interpretacije, radikalni govor pa je pogosto zelo zaprt. Seveda ne izpodbija dejstva, da so bile tudi radikalne pozicije v zgodovini emancipacije žensk potrebne, a današnji čas se ji zdi zrel za odprte forme in dialog.