Do sredine prejšnjega tedna je iz severne Francije na majhnih čolnih čez Rokavski preliv v Veliko Britanijo letos odplulo že več kot 32.000 ljudi, več kot v celem lanskem letu skupaj. Po eni najbolj prometnih ladijskih poti na svetu povečini prosilcem za azil brez potrebnih dokumentov, ki na Otoku iščejo lepše življenje, pomaga tudi albanski gangster, v tihotapskih krogih poznan pod vzdevkom Zlati lev. Na čakalnem seznamu ima kakšnih 600 oseb, je pa le eden od mnogih članov organiziranih kriminalnih tolp, ki za velike denarje na majhnih čolnih na izredno nevarno pot pošilja tudi otroke. Mnogim se do britanske obale ne uspe prebiti.
Pet tisočakov na osebo
Kako donosen je tak nezakonit posel, kaže tedenski zaslužek Zlatega leva – neverjetnih milijon evrov, kar je albanski gangster iz kraja Vlorë zaupal novinarjema Daily Maila pod krinko, ki sta se predstavljala za potencialni stranki. Pot iz Dunkerqua na francoski obali, kjer ima bazo, do »obljubljene dežele« bi ju stala pet tisoč evrov na osebo. »Tam vama bodo dali hrano, odeje, skratka vse, kar potrebujeta. Najprej vaju bodo za kak dan odpeljali v taborišče, a vaju bodo kmalu izpustili. Potem vaju bodo nastanili v hotel,« jima je obljubil. Zatem lahko gresta, kamor jima srce poželi, ju je še nalagal. Zlati lev stranke nabira kar na osrednjem trgu v Dunkerquu in jim najde poceni hotel, kjer čakajo na primerno vreme za izplutje. »Niti najmanjše možnosti ni, da bi se na poti kaj zgodilo,« se jima je še enkrat zlagal. Ker so čolni slabi, morje pa nepredvidljivo, se nesreče dogajajo. V zadnjih mesecih vse bolj. Umrlo je že na desetine potnikov.
Niso pa samo kriminalne združbe tiste, ki služijo z (albanskimi) migranti. Nizkocenovni hoteli v Dunkerquu so polni tistih, ki čakajo na lepo vreme in izplutje čolna, vozniki taksijev za pot do nezakonitega tabora zaračunajo po 30 evrov. Kavarne, lokali in trgovine v bližini so zadnje mesece odprti tudi ob nedeljah, saj imajo ves čas gnečo. Britanska preiskovalna novinarja sta ugotovila še, da se tolpe med seboj tudi z orožjem borijo za prevlado na določenih območjih francoske obale. »Stranke« morajo ostati na območju svojega tihotapca, sicer lahko nastanejo hude težave. Teče tudi kri. V takih primerih se v njihove posle vključi policija, ki sicer včasih z glavnega trga Dunkerqua odvede tudi Zlatega leva in njegove albanske sodelavce. A so ti že nekaj ur zatem nazaj na svoji poziciji. »Nič nam ne morejo, saj imamo vse potrebne dokumente za bivanje tukaj,« novinarjema pojasni albanski gangster. V Franciji namreč lahko brez vizuma ostanejo vse do 90 dni.
Vozili bi jih v Ruando
Kaj torej storiti s cvetočo industrijo tihotapljenja, ki je ne iztirijo niti vse nevarnosti in številne utopitve na poti na Otok? Oblasti so po brexitu napovedale strožji nadzor svojih meja, nezakonite migracije pa ostajajo pereče politično vprašanje. Že aprila so v Londonu naznanili uvedbo nove politike priseljevanja, v skladu s katero bi prosilce za azil, ki bi k njim prispeli brez ustreznih dokumentov, premestili v Ruando. Med drugim naj bi jih s tem odvrnili od prečkanja Rokavskega preliva. Sredi junija je prvi tak let ustavilo evropsko sodišče za človekove pravice, zakonitost takega početja pa na prošnjo prosilcev za azil in nevladnih organizacij trenutno preučujejo britanska sodišča.
