Bolj kot obtožnica, po kateri je 12. aprila letos v azilnem domu na Viču z nožem skoraj umoril svojega sostanovalca, je 28-letnega Alžirca Fataha Rašida Adaurija ob začetku sojenja zanimalo, kjer so njegova oblačila, ki jih je nosil v času napada. »Želim jih nazaj. Za obleči nimam ničesar drugega kot to, kar imam danes na sebi. Osem mesecev sem že v istih oblačilih ali pa nag,« je s pomočjo prevajalca nagovoril predsednico petčlanskega senata, sodnico Majo Povhe. Čevlje, brezrokavnik, jakno, pulover so mu še isti dan zasegli in so postali dokaz, saj so na njih sledi krvi. Do konca postopka se bo moral pač znajti brez njih. Obtoženi se ni zagovarjal, tudi na predobravnavnem naroku se o krivdi ni izrekel; takrat je sodnica Ana Testen ocenila, da jo zanika. »Ne vem, zakaj sem tukaj. Ničesar ne razumem. Zakaj sem vklenjen?« je na trenutke deloval zmedeno in s sklonjeno glavo strmel v tla. Sodnica Povhetova mu je potrpežljivo odgovorila na vsa vprašanja, obtoženi pa ni dal povsem vedeti, ali jo je razumel ali ne.

»Ubil te bom, ubil!«

Tožilstvo Fatahu Rašidu Adauriju očita, da je sredi aprila na zahrbten način skušal ubiti spečega 36-letnega sorojaka. Ta je bil v času prvega od enajstih vbodov z 10-centimetrskim nožem na preklop obrnjen proti steni. Zaril mu ga je v prsni koš, vrat, zatilje, hrbet, nadlaket in podlaket. Moškemu je uspelo pobegniti iz sobe in se zateči v jedilnico oziroma kuhinjo, on pa se je pognal za njim. Na srečo mu ga ni uspelo uloviti in dokončati začetega dela. »Varnostniki so me poklicali na pomoč, saj da je prišlo do obračuna in da je veliko krvi. Do kuhinje sem morala iti po zunanji strani stavbe, saj je na hodniku pred vrati stal obtoženi, ki so ga skušali umiriti. Oškodovanca sem videla skozi okno, a nisem mogla do njega. Čepel je ob oknu, vidno je izgubljal zavest, zapiral je oči, bil je bled, prestrašen. Drug prosilec za azil ga je dvignil z zunanje strani, ga dal skozi okno in položil na tla,« se je reševanja oškodovanca spominjala medicinska sestra v ambulanti azilnega doma. Iz več ran je močno krvavel, nudila mu je prvo pomoč in mu najprej oskrbela najbolj kritične rane. Če jih ne bi, bi (sčasoma) izkrvavel. O obtoženem je povedala, da je skušal vstopiti v kuhinjo, tolkel je po vratih, se zaletaval vanje, celo steklo na njih je razbil. »Ubil te bom, ubil!« je v preiskavi povedala, da je grozil v angleščini. Bil je agresiven in neobvladljiv, ni poslušal navodil varnostnikov, ki sta mu na drugi strani vrat preprečevala vstop v prostor z ranjeno žrtvijo.

Vreča, polna tablet

Medicinska sestra samega napada ni videla, je pa bil obtoženi le nekaj minut prej v ambulanti, kamor je prišel po dvoje različnih tablet, uspavala in nekaj za sproščanje mišic, kar običajno jemljejo odvisniki od drog. »Bil je dobre volje, nasmejan, ni bil agresiven. A imel je steklen pogled in majhne zenice. Videti je bil zadet, kot bi že prej nekaj vzel,« je opisala takratno stanje obtoženca, a izpostavila, da ne ve, ali je zares kaj vzel. Azilanti dobijo dozo tablet enkrat dnevno, a jim jih ni treba vzeti pred zdravstvenim osebjem. Pojasnila je še, da imajo v domu (pa tudi izven njega, saj imajo dovoljene izhode) dostop do najrazličnejših drog. »Vzamejo vse, kar jim pride pod roke,« je pristavila. Med varnostnim pregledom sobe obtoženca in oškodovanca so po navedbah enega od varnostnikov v preiskavi našli tudi vrečo z okoli dvema kilogramoma tablet. Priča o tem ni vedela ničesar. Je pa rekla, da bi lahko do teh zdravil prišel tako izven zidov doma kot znotraj njih. Sama kaj veliko opravka z obtoženim ni imela, sodeč po govoricah pa da je bil vzkipljiv. Kot napetega, polnega jeze in agresivnega ga je opisala tudi zdravstvena tehtnica iz doma, a dodala, da do nje nikoli ni bil takšen. Večkrat je samo zahteval, naj se mu poveča odmerek zdravil, a je bilo to nemogoče, saj je že tako prejemal največjega možnega.