V slovenskih zaporih 30-letno kazen trenutno prestaja 16 zapornikov. Štirinajst jih je v največjem zaporu na Dobu, Gregor Britovšek je v celjskem zaporu, Ivan Perić pa v ljubljanskem. Na 30 let zapora jih je bilo obsojenih še več, a trije so med prestajanjem kazni umrli. Kitajski državljan Zuxiong Wujo, ki je v Ljubljani umoril svoja delodajalca, in Ivo Marolt, ki je v Mariboru umoril svoji mladoletni hčerki, zaradi bolezni, Samo Tadin, obsojen zaradi umora policista in poskusa umora drugega policista na Igu pri Ljubljani, pa je v celjskem zaporu storil samomor.

Vsi obsojeni na 30-letno kazen so morilci, ki so vzeli življenje enemu, dvema ali trem ljudem. Od leta 2008 imamo uzakonjen tudi dosmrtni zapor, vendar ga niso izrekli še nikomur. Obsojeni na najvišjo možno kazen, z izjemo dosmrtnega zapora, imajo po 22 letih in pol prestane kazni možnost zaprositi posebno komisijo na pravosodnem ministrstvu za pogojni odpust. Zelo pomembno vlogo pri tej odločitvi ima mnenje samega zapora, ki da pozitivno ali negativno oceno. ​Bojan Majcen, generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, pravi, da so po njemu znanih podatkih za pogojni odpust do zdaj zaprosili trije, obsojeni na 30-letno kazen, več zaradi varstva osebnih podatkov ne pove.

Morilec župnika ne bo oddal prošnje

Za pogojni odpust so po naših podatkih do zdaj zaprosili Viktor Rafolt, obsojen zaradi treh umorov in poskusa umora v Nemčiji, Jožef Kovač, obsojen zaradi treh ugrabitev in dveh umorov, ter Ivan Perić, obsojen zaradi umora mame, očima in nekajletnega polbrata, čeprav še ni izpolnjeval pogojev za pogojni odpust. Komisija je vse prošnje zavrnila. Letos bo pogoj za odpust izpolnil tudi Bojan Žalik, ki je na prestajanju zaporne kazni zaradi umora Janka Makoterja. Po naših podatkih bo tudi on zaprosil zanj. Prvi, ki je izpolnjeval pogoje, je bil Ladislav Žagar, morilec župnika Antona Gosarja. Po naših podatkih pa ne namerava oddati prošnje, ker »zunaj« nima sorodnikov in prijateljev, prav tako ne doma, kjer bi živel.

Direktor ZPKZ Dob in dolgoletni predsednik slovenskega Penološkega društva Zoran Remic pravi, da v tovrstnih primerih, glede na preostanek kazni, na Dobu zagovarjajo institut pogojnega odpusta z varstvenim nadzorstvom, ki v sodelovanju s probacijsko službo pomeni še dodatno varovalko za obdobje, ko je nekdo na prostosti oziroma pogojnem odpustu. »Z varstvenim nadzorstvom se še dodatno spremlja obsojenca v dobi pogojnega odpusta s poudarkom na vsebinah, ki smo jih med prestajanjem kazni zaznali kot rizične, pa čeprav je obsojenec opravil vse programe in delal na sebi, na primer nagnjenost k nasilju, težave zaradi odvisnosti.« Nekateri večkrat zaprosijo za pogojni odpust, preden jim ga odobrijo. Nekaterim pa ga sploh ne odobrijo in kazen prestanejo do konca.

Ugodnosti prostega izhoda niso zlorabili

Rafolt, Kovač in Žalik ter nekateri drugi, obsojeni na 30 let, že lahko izkoriščajo zunajzavodske ugodnosti, ki jim, tako kot vsem zaprtim, pripadajo po polovici prestane kazni. Žagar jih ne.

Taka ugodnost pomeni, da obsojenec za nekaj ur ali dni lahko gre domov in se tako počasi navaja na ponovno življenje na prostosti. Tako zaporniki dokazujejo, da so vredni zaupanja strokovnih delavcev in vodstva zavoda, ki jim podeljujejo ugodnosti. Do zdaj po naših podatkih nihče od njih teh ugodnosti ni zlorabil in se je vedno pravočasno vrnil z izhoda iz zapora. Večina jih tudi dela v zaporu, Rafolt celo študira teologijo.

Remic glede teh ugodnosti pravi: »Zaželeni sta dobro razvita socialna mreža in priprava na zunajzavodske ugodnosti, saj se v tako dolgem obdobju tudi zunaj marsikaj spremeni, kar lahko za osebo predstavlja šok. Ravno zato tudi predhodno uvajamo še drugačne oblike vključevanja v okolje: proste izhode s spremstvom pooblaščene uradne osebe, namenske izhode, obisk na domu, izvajamo tudi pohode z obsojenci v neposredno bližino zavoda, kar za mnoge pomeni tudi psihično obremenitev, ko so po dolgem času zunaj zaporskih zidov brez ograje. To so dragoceni trenutki, ko tudi obsojenci pokažejo hvaležnost, da smo jim zaupali, saj jim to pomeni priznanje za njihov dolgoletni trud in prizadevanje pri izpolnjevanju osebnega načrta, ki ga imajo zastavljenega v zavodu. Tudi izhodi so zasnovani po načelu postopnosti, kar pomeni, da se daljšajo, narašča pa tudi število izhodov.«

Priprave na svobodo že ob prihodu v zapor

Priprave na svobodo potekajo že od prihoda v zapor. Vsakega že od začetka pripravljajo na življenje po odhodu, četudi šele čez nekaj let. Za vsakega izdelajo individualni osebni načrt oziroma program prestajanja kazni zapora. In sicer na podlagi ocene tveganja in potreb obsojenca za čas prestajanja kazni in po odpustu. Cilj je usposobiti ga za življenje na prostosti, kjer naj bi živel v skladu z družbenimi normami in kjer ne bi bilo več tveganj za ponavljanje kaznivih dejanj. »V osebnem načrtu, ta se med prestajanjem kazni ves čas dopolnjuje in prilagaja, so predvidene vse aktivnosti in dejavnosti, ki bodo pripeljale do začrtanega cilja. Obsojenca obravnavajo strokovni delavci. Pomembni področji za pripravo zapornika na odpust iz zapora pa sta delo in izobraževanje. Če zapornik v zaporu dela (v kuhinji, pralnici, delavnicah …), lahko pridobi oziroma ohranja delovne navade, ki mu bodo po prestani kazni v pomoč pri iskanju oziroma opravljanju dela na pošten način,« dodaja Remic.