Ljubljana. »Ne iščem opravičila za svoje dejanje. Ker ga ni. S tem moram živeti vsak dan. In je težko,« je v solzah komaj izdavil Žarko Gorenjc, obtožen, da je predlani marca iz nizkotnih nagibov in maščevanja, ker ga je želela zapustiti, v njunem domu s pasom kopalnega plašča umoril ženo Jasno. »Zelo obžalujem zadevo, ne razumem, kako je prišlo do tega, saj ni v skladu z mojimi nazori,« je nadaljeval. »Rad bi se opravičil Ismeti in Petru. Ne morem si zamisliti, kaj prestajata. Rad bi se opravičil tudi hčeri,« je s sklonjeno glavo in skoraj šepetaje pomignil v smeri žrtvine družine. Nato je napol legel na mizo in glavo skril med roke. Ali je šlo za solze obžalovanja, solze strahu pred dolgoletno kaznijo ali kaj tretjega, ve le obtoženi. Ali je kriv umora, bo že danes s sodbo odločil senat s sodnikom Bernardom Tajnškom na čelu.

A čeprav Gorenjc po lastnih navedbah »ni iskal opravičila za svoje dejanje«, je današnji zaključni govor vendarle začel z zanikanjem fizičnega nasilja v odnosu do pokojne žene, z izjemo poletja 2020, ko mu je »počil film«. Ko naj bi soproga udarila njuno hčer, jo je zgrabil za vrat. Vse preostalo, kar so zbrani slišali v leto dni trajajočem sojenju, pa da je bilo povezano z njeno težnjo po skrbništvu nad hčerjo. Zato je po njegovem mnenju tudi manipulirala z odvetnico, h kateri se je zatekla zakamuflirana (in ne iz strahu pred tem, da bi jo on spoznal in kaznoval), zato je šla k zdravniku, govorila s prijatelji, prosila za pomoč … Tako je vsaj mogoče razbrati iz njegovega današnjega zaključnega govora. Že v zagovoru je zanikal umor žene, pa tudi kakršnokoli nasilje, žaljenje, maltretiranje, grožnje. Žrtvina sestra dvojčica je namreč pričala, kako je obtoženi ženi grozil, da jo bo razparal, razklal, ubil, on pa je vztrajal, da je bil žrtev večletnega sistematičnega psihičnega nasilja žene on sam.

Uboj, ne umor

»Smrt oškodovanke je povzročil obtoženi. To je nesporno. Čeprav se tistega trenutka ne spominja, tega ni nikoli zanikal,« pa je dejal eden od njegovih zagovornikov Gorazd Fišer. Izpostavil je, da je okolica že leta opažala poslabšanje stanja v njunem zakonu, da je žena Jasna večkrat, tudi v pismu možu, opisala njegove dolgoletne težave z drogo in alkoholom (ki da jih eden od izvedencev psihiatrične stroke ni zadosti resno obravnaval v svojem mnenju), pa laganje in njegovo egoistično naravo. Nasprotno od tožilstva Fišer trdi, da žene Jasne ni bilo na smrt strah, da bi ji mož kaj storil, temveč bolj tega, da bi kaj naredil sebi. Po drugi strani pa tudi tega, da ob ločitvi ne bo dobila otroka in finančnih sredstev. Na podlagi Jasnine komunikacije s prijateljico se je odvetnik vprašal, ali gre res za milo, prijazno in možu podrejeno žensko, ki bi ob pogledu nanj otrpnila od strahu, kakor so jo opisovali družina in prijatelji, ali zgolj za nekoga, ki je imel vsega »poln kufer«. »Ni dokazov za nizkotni nagib. Po oceni obrambe je šlo za prepir sredi noči, ki je prerasel v tragičen zaključek,« je bil jasen zagovornik. Obramba kljub več izvedencem psihiatrične stroke sodišču očita, da se je z vprašanjem prištevnosti premalo ukvarjalo, saj da je Gorenjc po oceni klinične psihologinje že po »naravi« burno reagiral, zlasti ob ljudeh, ki so mu bili blizu. Prepričani so, da je v času dogodka doživel psihotični zdrs, zlom. A psihiatrični izvedenec tega ni potrdil. Tudi drug zagovornik Marko Makuc pravi, da ni šlo za umor, sploh pa ne iz nizkotnih nagibov in maščevanja, temveč za hipno ravnanje, torej uboj. Vprašanje, za katero kaznivo dejanje je šlo, je izjemno pomembno zaradi dolžine kazni. Za umor je zagrožena kazen od petnajst let zapora naprej, za uboj pa do petnajst let.

»Ni Jasna udarila Žarka, ampak je on njo. Ni ona njemu grozila s smrtjo, s tem, da ne bo živa prišla iz bajte, če ga zapusti, ampak on njej. Tudi ni ona njemu grozila, da bo vzela otroka, ampak on njej. In ni ona njega davila sto sekund, ampak on njo,« je po enournem besednem »napadu« na žrtev spregovoril Janez Koščak, pooblaščenec Jasninega očeta. Sodba bo znana danes, obramba pa je napovedala, da Gorenjca na razglasitev ne bo.