Skoraj dve leti je že minilo od smrti 36-letne Jasne, ki jo je po navedbah tožilstva usodnega 5. marca v domači hiši v bližini Grosupljega umoril mož Žarko Gorenjc. Dejanje je storil iz nizkotnih nagibov, iz maščevanja, ker ga je žena po letih psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja hotela zapustiti. »Če bi hotel, bi se lahko med dejanjem ustavil,« je prepričana tožilka Ana Kirm. A se ni. Tiste usodne noči jo je s pasom kopalnega plašča več kot minuto davil, da je izgubila zavest, smrt pa je bila neizbežna. Njeno truplo je nato pustil na postelji v njuni spalnici, počakal, da se njuna hčer zbudi, in jo odpeljal k svojim staršem, šele dolge ure zatem pa v spremstvu očeta šel na policijo povedat, kaj je storil.

In kako je do tega prišlo? »Obtožencu ni verjeti nisi besede,« je bila jasna tožilka, saj da so vse njegove navedbe v zagovoru pred preiskovalnim sodnikom in pozneje na sojenju laž. Priče, gre za žrtvine bližnje sorodnike, prijatelje in sodelavce, so namreč orisale povsem drugačno zgodbo kot obtoženi, ki vztraja, da je bil žrtev dolgoletnega maltretiranja prav on. Da mu je žena sledila prek aplikacij na telefonu, s katerimi naj bi ga nadlegovala, da mu je grozila, kako ne bo nikoli več videl hčere, da mu bo zagrenila življenje … »Bilo je obratno. Jasna je bila prej srečna, živahna ženska, ki je sčasoma postala le senca same sebe. Žalil jo je, večkrat davil, ji po navedbah sestre dvojčice grozil, da jo bo razparal, njenega trupla pa da nikoli ne bo nihče našel. Raje te ubijem, kot da greš, ji je rekel,« je pojasnila tožilka. Jasna je bila prestrašena, mož je z njo manipuliral, nadzoroval vsak njen gib, okolica je začela opažati spremembe tako na njeni zunanjosti kot pri vedenju. Skrbelo jih je, a je Jasna še vedno vztrajala, da ga ne bo prijavila policiji, saj ji, dokler je zraven njuna hči, nikoli ne bi storil nič žalega. Motila se je. Tožilstvo je na osnovi pričevanj sodnih izvedencev prepričano, da je Žarko Gorenjc v usodnih trenutkih natančno vedel, kaj počne, saj je bil prišteven, ter da je bila Jasnina smrt premišljeno dejanje. Umor. Olajševalnih okoliščin, razen prejšnje nekaznovanosti, tožilstvo ni našlo, zato za umor iz nizkotnih nagibov zahteva 28 let zapora, obenem pa zaradi nevarnosti, ki jo obtoženi predstavlja zunanjemu svetu, predlaga podaljšanje pripora.

Smrtno sovraštvo

Da je bila krivda obtoženemu brez dvoma – do zadnje črke in vejice v obtožnici – dokazana, sta prepričana tudi Mitja Pavčič in Janez Koščak, pooblaščenca mladoletne hčere žrtve in Žarka Gorenjca ter Jasninega očeta. Da se obtoženi kljub lastnim navedbam nikoli ni strinjal z mirnim razhodom, po Pavčičevih navedbah kaže že samo to, da je žrtev odvetnico obiskala »zakamuflirana« v tuja oblačila, da je ne bi mož ob naključnem srečanju spoznal, in da si je za to omislila posebej ustvarjen naslov spletne pošte. Bolj ali manj vse priče na laž postavljajo navedbe obtoženca, da je bil on žrtev manipulacij in nasilja, saj so Jasno opisovale kot mirno, milo, prijazno in prestrašeno žensko, ki je želela le najboljše za svojega partnerja. Kljub (neizbežni) ločitvi. Nekaj ur pred smrtjo je celo kupila knjigo o mirnem razhodu partnerjev. »Leta ga je ščitila in ga ni prijavila policiji. Ko jo je že prej davil, ji je zagrozil, da lahko samo malo bolj pritisne in jo bo zadavil,« je bil jasen Pavčič in dodal, da je bil obtoženi trdno odločen, da bo žrtev tisto noč umrla. »Do nje je čutil smrtno sovraštvo,« je še dodal, obtoženca pa opisal kot nezmožnega obžalovanja in sočutja do kogar koli razen do samega sebe. Tako so njegovo osebnostno strukturo opisali tudi sodni izvedenci.

Obtoženčeva resnica
v neskladju z dokazi

Obtoženi se je med zaključnimi besedami tožilstva in pooblaščencev na neki način »odklopil«, z na videz velikim zanimanjem je bral nekaj, kar je s seboj prinesel na sodišče. Laičnim očem se je zdelo, kot da besed, namenjenih sodnemu senatu, obenem pa tudi njemu, sploh ne posluša, prav gotovo pa ne sliši. Kot bi govorili o nekom drugem, ne o njem. Najostrejši do njegovih dejanj tistega usodnega dne je bil pooblaščenec žrtvinega očeta Janez Koščak, ki je sodišču predlagal izrek najvišje možne kazni, 30 let. »Zdi se, kot da ima on svojo resnico, ki je v popolnem neskladju z vsemi drugimi dokazi. V njegovem svetu je pomemben le on. Nima empatije, smili se le samemu sebi,« je pojasnil Koščak. Opozoril je na selektivni spomin obtoženega, ki se domnevno spomni le določenih trenutkov usodnega večera, samega dejanja pa ne, opozoril pa tudi na trpljenje žrtve. »Lepo vas prosim, ne nasedajte mu,« je nagovoril sodni senat s sodnikom Bernardom Tajnškom na čelu. Obtoženi je namreč v zagovoru navedel, kako je bil sam žrtev dolgoletnih manipulacij in žalitev žene, ki da mu je grozila z odvzemom hčere in razkritjem delodajalcu, da je odvisnik od drog. Pravi, da se usodnih trenutkov ne spominja. Sojenje se bo nadaljevalo naslednji teden z zaključnimi besedami obrambe in sčasoma z razsodbo.