Pri nas na železniških tirih vsako leto umre od 18 do 22 ljudi. Zaradi nepravilnega prečkanje proge in gibanja ob njej ali samomora. »Pred tabo se pojavi človek, avto ali do zgornje meje naložen tovornjak. Hipoma, le malokrat ga vidiš že od daleč in lahko opozoriš. Za strojevodjo je to hud šok, ne da se opisati. Predstavljajte si, kako bi bilo, če bi vam kot vozniku avta z dvorišča nenadoma pritekel otrok. To je stres za vaš organizem, tudi če se srečno konča. Zdaj pa si zamislite strojevodjo, ko se zgodi trčenje. In da nato še izvaja prvo pomoč in se sreča s katastrofalnimi posledicami. To strojevodje težko prenašajo. Oziroma tako kot na vseh področjih, nekaterim je lažje, drugim težje,« o nesrečah na tirih z gledišča voznikov vlakov pravi Zlatko Ratej, predsednik Sindikata strojevodij Slovenije.

V preteklosti je tudi sam doživel nekaj nesreč. »Prenašal sem jih različno. Nesreča, pri kateri smo morali ljudi rezati iz avta, me je verjetno bolj prizadela, kot ko je nekdo umrl. Verjetno zato, ker je bil v prvem primeru udeležen otrok, v drugem pa je nedvomno šlo za samomor. Res sem povozil človeka, ampak sem se vseeno počutil nekako razbremenjenega,« se spominja nesrečnih dogodkov. Takrat strojevodjem še niso zagotavljali psihosocialne pomoči. »Preiskovalcem, ki so prišli na kraj, si sam povedal, ali se počutiš sposobnega za nadaljnjo vožnjo. Sam mislim, da sem vse skupaj kar dobro prenesel. A če pogledam s časovne oddaljenosti, se ti med nadaljevanjem vožnje po glavi roji marsikaj. Razmišljaš, ali bi situacijo vseeno lahko kako rešil, pred očmi se ti vrtijo filmi in to zelo moti reakcijsko sposobnost. Zdaj strojevodje ne vozijo več naprej, z vidika varnosti je to neprimerno boljše,« pojasnjuje Ratej.

Nekateri se ne vrnejo

Že na začetku službene poti morajo strojevodje opraviti poseben psihološki pregled, zavedajo se, da so tudi nesreče del tega poklica. A težko je reči, kako se bo človek odzval, ko se to res zgodi. Vsakemu že na kraju nesreče ponudijo laično psihosocialno pomoč. »V prvih urah je razbremenilni pogovor najpomembnejši. Pomagajo ljudje, ki se nenehno izobražujejo na tem področju, so pa tudi del sistema, poznajo naš poklic. Potem se stroka posvetuje, kako naprej. Nekateri gredo normalno na delo, včasih je potrebna zdravniška pomoč. Odvisno tudi, za kakšno nesrečo je šlo. Nekateri se nikoli več ne vrnejo na delo, enostavno je prehudo. Poznam primer, ko je vlak povozil človeka blizu postaje. Prometnik, ki je to videl, ni bil več sposoben opravljati svojega dela. Pa ni bil nič kriv,« se spominja Ratej. Ali pa nesreča leta 1998, ko so na savinjski železniški progi v avtobusu umrli štirje otroci: »Ne da strojevodja potem nikoli ni bil več sposoben voziti, ampak ni bil več sposoben normalno delovati. Tudi on ni bil kriv: avtobus je že zapeljal čez prehod, nato pa zapeljal vzvratno. Na nevarnost tega prehoda smo opozarjali že prej, a se je moralo zgoditi nekaj tako strašnega, da se je za spremembo našel denar.«

Ali se ti bo v karieri zgodila nesreča, odločajo naključja. »Deset let se mi ni zgodila nobena, potem pa tri v letu dni. Z zmanjšanjem števila nivojskih križanj na regionalnih progah jih je zdaj neprimerljivo manj,« razlaga sindikalist in dodaja, da je največkrat krivo neupoštevanje prometne signalizacije. Na prehodih z andrejevim križem je promet redkejši in ljudje sčasoma postanejo nepozorni. Tudi zapornice znajo biti težava. Lahko se zlomi, nekateri gredo mimo, lahko vidijo vlak, a nimajo občutka, kako hiter je. Ali pa recimo na dvotirni progi. Ko pogledajo na eno stran, je vlak daleč, tistega z druge strani pa niti ne opazijo. »Idealno bi bilo, da ne bi bilo več nivojskih križanj. A je to povezano z velikimi finančnimi sredstvi, za stranske proge jih je vedno težko zagotoviti. Ampak to bi bil res največji korak naprej,« meni Ratej.

Med poostrenim nadzorom obravnavali 54 kršitev

Med poostrenim nadzorom, ki so ga izvajali med 12. in 21. avgustom, so ugotovili 54 kršitev prepovedi prečkanja železniških prog. Pod drobnogled so vzeli lokacije, kjer je prečkanje tirov pogosto in posebno nevarno. Slovenske železnice znova opozarjajo, da je prečkanje tirov dovoljeno samo na natančno določenih mestih, podhodih, nadhodih, zavarovanih nivojskih prehodih. Prav tako so prepovedani hoja v neposredni bližini tirov, hoja ali zadrževanje med rumeno črto in tirom na peronu, preblizu vlaka ali vagonov, ki se premikajo, hoja čez odbojnike ali plazenje pod njimi, vzpenjanje na strehe tirnih vozil, na naklade odprtih tovornih vagonov in konstrukcije železniških naprav. Vse to je smrtno nevarno. Globa za kršitev je 400 evrov.