»Počutil sem se zavrnjenega, nesprejetega. Zato sem jih ubil. Tisti dan sem s seboj vzel pištoli, nisem bil pa čisto prepričan, ali ju bom uporabil,« je po poročanju srbskega portala Telegraf danes na sodišču pričal Kosta K. Njegova izjava je v dvorani sprožila nemalo vznemirjenja. Štirinajstletni fant je lani na osnovni šoli Vladislava Ribnikarja v strelskem pohodu ubil devet vrstnikov in varnostnika, še nekaj pa jih ranil. Zaradi starosti sam za pokol ne bo kazensko odgovarjal, danes pa je pričal na sojenju svojim staršem, Miljani in Vladimirju Kecmanović. Oče ga je namreč dlje časa učil streljati, prav tako v stanovanju ni zavaroval orožja, do katerega je imelo otrok bolj ali manj prost dostop. Ker so na enem od tulcev na kraju pokola našli mamin odtis, so obtožili tudi njo. Krivde ne priznavata.

»Mama je od mene zahtevala, da sem vedno najboljši. Jezila se je in kričala name, ko nisem bil. Ker je hotela vedno več od mene, sem bil jezen tudi nanjo. Njeno obnašanje je imelo vpliv na to, kar sem storil,« je po poročanju portala Kurir na sodišču povedal štirinajstletnik. In dodal: »Če ne bi imel očetovih pištol, tega ne bi storil.« Kot že v preiskavi je tudi tokrat povedal, da je vzel pištoli, ju dal v nahrbtnik in šel v šolo. Nalašč je hotel zamuditi, da bi bili vsi že v učilnici.

Med krajšim odmorom je novinar Telegrafa govoril tudi s starši pobitih otrok, po njegovih navedbah so se mamam tresle roke, kaj veliko pa mu niso povedale. »Ni videl niti svojih staršev niti staršev žrtev, saj je neprebojno steklo znotraj dvorane, v katerem sedi, zatemnjeno,« pa je povedal zastopnik ene od družin.

Starši z 250 vprašanji?

Fanta so zjutraj pripeljali na specializirano sodišče v Beogradu. Iz psihiatrične klinike za otroke so ga pripeljali v reševalnem vozilu, ki je bilo v spremstvu dveh policijskih vozil, dostavili pa ga pred zadnja vrata stavbe. To sicer varuje več do zob oboroženih policistov.

Vprašanja so mu že zastavili tožilec Nenad Stefanović, obramba in sodnik, na vrsti pa naj bi bili še starši pobitih otrok in družina ustreljenega varnostnika. Ti naj bi imeli zanj pripravljenih kar 250 vprašanj, poroča srbski Kurir. Ker se je odločil za pričanje, bo moral odgovoriti na prav vsako zastavljeno mu vprašanje. Vzdušje v dvorani naj bi bilo strašno, moreče in izjemno čustveno. Družine namreč poslušajo o zadnjih trenutkih življenja svojih ljubljenih, ki so se končala na skrajno nasilen način. Tokrat je tudi prvič, da so z morilcem v istem prostoru.

Po pisanju srbskih medijev so v določenem trenutku dvorano za krajši čas zapustile tri ženske, sorodnice žrtev, za katere naj bi bilo poslušanje podrobnosti masakra prehudo. Objokane so se po nekaj minutah vendarle vrnile nazaj.

Po poročanju časnika Blic je štirinajstletni fant sredi pričanja hitro »spremenil barvo« obraza, postalo mu je slabo, zato so na pomoč poklicali zdravniško ekipo na sodišču. Izmerili so mu pritisk in se z njim pogovorili, ker se je strinjal z nadaljnjim pričanjem, pa so po nekaj minutah zaslišanje nadaljevali.

Kazensko ne bo odgovorjal

»Prinesel sem 92 nabojev in hotel sem porabiti vse. Ne vem, zakaj sem streljal na te ljudi, saj jih nisem poznal. Naključno sem streljal, nisem niti gledal, na koga. Napad sem načrtoval dva, tri tedne, dokončno sem se odločil tisto jutro,« je že v preiskavi krivdo za strelski pokol na beograjski osnovni šoli Vladislava Ribnikarja priznal takrat trinajstletni Kosta K. Ubil je devet učencev in varnostnika, še več jih ranil. Ker je bil mlajši od 14 let, ni kazensko odgovoren za svoja dejanja, zato pa na beograjskem sodišču že dlje časa sodijo njegovim staršem. Mami Miljani Kecmanović grozita dve leti in pol zapora, njenemu možu Vladimirju, ki naj bi sina celo učil streljati, pa dvanajst. Sinovo dejanje oba obžalujeta, krivde pa ne priznavata. Najbolj obremenilna priča v njunem postopku je ravno trinajstletni Kosta, ki je očeta takoj po krvavem dogodku maja lani sprva še ščitil, kasneje pa v zaslišanju pred državnim tožilstvom spregovoril o njegovi vlogi v množičnem streljanju. Takrat so z njim govorili prek videopovezave iz psihiatrične klinike.

Pričanju se lahko odpove

Najstniškega morilca bodo danes v rešilnem vozilu privedli na beograjsko sodišče, kjer naj bi pričal zoper starša. Tokrat bo prvič zapustil psihiatrično kliniko za otroke, v kateri se zdravi vse od streljanja 3. maja lani, poroča srbski Blic. Zaenkrat še ni čisto znano, ali se bo iz oči v oči znašel tako z družinami svojih žrtev in bo pričal tako kot vsi ostali, ali pa ga bodo v sodni dvorani posadili v prostor za zaščitene priče. V tem primeru bi sam videl vse prisotne v sobi, oni pa njega ne. Sodnik, obtožena, zagovorniki, družine žrtev bi ga tako poslušali prek zvočnika, videli pa naj bi ga tudi prek videopovezave. Pričanje bo spremljal tudi psihiater, ki bo zaslišanje lahko tudi prekinil. Če bi se mu denimo zdelo, da je za najstnika preveč naporno. Način zaslišanja naj bi bil odvisen od mnenja (njegovega) socialnega delavca in pa sodnika. V vsakem primeru pa bo sojenje zaprto za javnost, kar pomeni, da novinarjev v sodni dvorani ne bo. Tam bodo le sodnik, tožilec, zagovorniki ter oškodovanci, povečini starši in sorodniki pobitih otrok in varnostnika.

Kosta bi lahko zaradi sorodstvenih vezi z obtoženima zaslišanje zavrnil, saj ga ščiti zakonodaja, tako imenovani pravni dobroti pa se lahko tudi odpove. Glede na to da se je o njuni vlogi pri strelskem pohodu razgovoril že v preiskavi, je pričakovati, da bo pričal tudi danes. V preiskavi je priznal, da je streljal z očetovima pištolama, ki ju je brez težav našel v omari v stanovanju, ju vzel in skril v svoji sobi dva dni pred zločinom. Potrdil je še, da ga je oče vozil na strelišče in da je bil ta »ponosen na njegovo tehniko in natančnost« pri streljanju. Na strelišče naj bi ga vodil celo leto pred napadi, tam pa sta streljala v tarče v obliki koncentričnih krogov in silhuet ljudi. Oče ga je učil tudi, kako naj stoji in diha med streljanjem.

Seznam za »odstrel« zadnji trenutek zavrgel

V javnost so te dni prišle dodatne podrobnosti izvedbe smrtonosnega načrta trinajstletnika. Idejo je dobil med gledanjem dokumentarnega filma o pokolu na srednji šoli Columbine na youtubu, zanj pa se je odločil, ker je imel občutek, da ga sošolci ne cenijo in ker se nikakor ni mogel ali znal vključiti v družbo. »Dve minuti čez osmo uro zjutraj sem fotografiral orožje v dnevni sobi, vzel nahrbtnik, spravil vanj orožje in šel v šolo. Načrt je bil, da zamudim k prvi uri, tako da bi bili vsi že v učilnici. »Preden sem začel streljati, sem rahlo okleval. Mislil sem, da bi poklical mamo in šel domov, a je v tistem trenutku do mene stopil varnostnik in me vprašal, ali bi rad šel v razred. Bilo je še dve minuti do začetka ure. Rekel sem mu, da bom še počakal, nakar me je zagrabila panika. Zdelo se mi je, da mi predstavlja grožnjo. Mogoče zato, ker bi mi lahko preprečil vrnitev domov,« je mladi Kosta pripovedoval že v preiskavi. Najprej je ustrelil njega, sledili sta dežurni deklici in še tretja, ki je stala na hodniku.

»Ko sem vstopil v učilnico, nisem nikogar prepoznal. Vem, da je bila notri učiteljica, saj so mi rekli, da sem jo ranil. Ne vem, zakaj sem nehal streljati, saj sem imel dovolj nabojev. Skočil sem skozi okno in poklical policijo. Mislil sem, da je prav, da se predam. Bilo me je tudi strah, da bi mi kdo kaj naredil ali me celo ubil,« je še povedal o razmišljanju tistega usodnega dne. V tednih pred krvavim napadom je spisal seznam »primarnih tarč« z imeni vrstnikov, a ko se je na njem znašlo 22, morda 23 imen, ga je zavrgel. »Ne vem točno, o čem sem takrat razmišljal. Nisem pa hotel streljati v nekoga, s komer sem v dobrih odnosih,« je povedal na zaslišanju.

Napačna odločitev

Zdaj ve, da je kriv. Da se je takrat napačno odločil, kar po pisanju srbskih medijev priznava brez nekega večjega obžalovanja. Na vprašanje, zakaj je vse to storil, je bil kratek: »Čisto tako, da vem, kako je. Zaradi sebe.« Ni si čisto na jasnem, kaj pričakuje od svoje prihodnosti oziroma življenja, ve pa, da to ne bo »normalno«. Pred strelskim napadom je na spletu preveril, ali v Srbiji obstaja dosmrtna zaporna kazen, pričakoval je, da ga bodo vtaknili v zapor. Kaj bo zdaj z njim, ne ve.