Tožilstvo Žarku Gorenjcu očita, da je marca lani v domači hiši v Dolah pri Polici pri Grosupljem ponoči oziroma zgodaj zjutraj s pasom kopalnega plašča zadavil svojo 36-letno ženo Jasno. O tem, kakšno je bilo njegovo duševno stanje v usodnih trenutkih, sta na sojenju mnenje predstavila že dva izvedenca psihiatrične stroke, a ker je bilo med njunima ocenama toliko razhajanj, je predsednik petčlanskega senata, sodnik Bernard Tajnšek, za strokovno mnenje vprašal še tretjega. Dr. Peter Pregelj je na osnovi pregleda več kot 1400 strani dolgega sodnega spisa, medicinske dokumentacije in osebnega pregleda obtoženega prišel do zaključka, da je bil ta v času očitanega dejanja prišteven. »Njegova sposobnost razumevanja pravega pomena dejanja je bila sicer zmanjšana, vendar ne bistveno, enako tudi njegova sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja,« je pojasnil. Pri Gorenjcu je zaznal dve psihični (a ne psihotični!) motnji – neopredeljeno osebnostno motnjo in sindrom odvisnosti od psihoaktivnih snovi, ki sta v usodnem trenutku vplivali nanj, a, kot že rečeno, ne bistveno.
Marihuana že pri petnajstih
Izvedenec Pregelj je pojasnil, da se je sindrom odvisnosti pri Žarku Gorenjcu verjetno začel oblikovati že v razvojnem obdobju, torej nekje do polnoletnosti. Decembra 2018 je obtoženi na ambulantnem pregledu v centru za zdravljenje odvisnosti od drog zdravniku zaupal, da je marihuano začel kaditi pri petnajstih letih in jo redno užival nekje do tridesetega. Ko je začel doživljati psihoze, kakor si je laično diagnozo postavil sam, jo je opustil. V tistih trenutkih se ni zavedal sveta okoli sebe, je še pojasnil. Vmes je eksperimentiral z LSD, začel kasneje jemati amfetamine, ob koncu tedna kokain, alkohol je bil vseprisoten. Sčasoma je začel vse težje prenašati jutra, ko so droge popustile, tako imenovane padce oziroma kokainske »crashe«, ki so sledili ugodju in vrhuncu po njegovem zaužitju. Zato se je odločil za obisk zdravnika in iskanje pomoči. Zdraviti se je želel ambulantno. Ali se je, ni povsem jasno, vendar ne drog ne alkohola več kot očitno dolgoročno ni opustil. Na usodno noč marca 2021 naj bi po lastnih navedbah najprej spil šilce žganja, potem vzel kokain, povrh pa še tableto pomirjevala kvelux. Na podlagi analize krvi in urina, vzorce so mu sicer vzeli skoraj 30 ur po nasilnem dejanju, je toksikologinja ugotovila, da je to možno, a da alkohol na njegovo stanje v času umora toliko ur kasneje ne bi več vplival.
Psihotični zdrs
Klinična psihologinja Sanja Šešok, ki je obtoženemu diagnosticirala mejno osebnostno motnjo, je konec junija na sojenju pričala, da je Gorenjc nadpovprečno inteligenten, a zelo hitro izgubi nadzor nad sabo, se težko obvlada, zaradi česar ga okolica dojema kot nasilnega. A ti njegovi ekstremni, nagli, tudi nepričakovani izbruhi so bili zanj zgolj sprostitev notranje napetosti in tesnobe, je pojasnila, ki da ju je blažil prav s pretirano in škodljivo rabo substanc, alkoholom in drogami, kar je bil zanj neki način samozdravljenja. »Obtoženi ima vsekakor težave z razumevanjem medosebnih odnosov, kakor tudi nadzorovanjem svojih čustev,« se je dr. Pregelj strinjal z ugotovitvami Šešokove, a za razliko od nje pri njem ugotovil neopredeljeno osebnostno motnjo. Različno menita tudi o možnosti psihotičnega zdrsa, da bi torej v usodnih trenutkih izgubil stik z realnostjo. Šešokova pravi, da je ta verjetnejši pri ljudeh z motnjo, kakršno ima obtoženi, Pregelj pa tega pri pregledu obtoženega ni zaznal. Še eden od izvedencev, dr. Miha Derganc, je prepričan, da bi takšen zdrs obtoženi kasneje opisal, pa ga ni, prav tako ni nikakršnih zapisov o kakšnem zdrsu v njegovi medicinski kartoteki, trajal pa bi več dni in bi ga gotovo kdo zaznal. Da je zdrs vsekakor možna razlaga, pa je na sojenju zatrdil dr. Mladen Vrabič, ki ga je angažirala obramba. Iz zdravstvene dokumentacije je namreč razvidno, da je obtoženi v preteklosti že imel psihotične epizode, zaradi česar je nehal uživati marihuano. Že mrtvo ženo je nato še zvezal, kar je po Vrabičevem mnenju nesmiselno dejanje, ki kaže na zmedenost storilca. In če pozneje izgube stika z realnostjo ni nihče opazil, to še ne pomeni, da zdrsa ni bilo. Ta da lahko traja le kratek čas in še zdaleč ni nujno, da se konča s hospitalizacijo.
