Pred sedmimi leti in pol sta Zlatarno Menart na Dunajski v Ljubljani obiskala dva roparja. Identiteta enega je še vedno neznana, drugi pa naj bi bil srbski državljan Milan Stanković. Po vsem tem času je 38-letnik včeraj prvič sedel na zatožno klop, a ne v Ljubljani, pač pa na sodišču v srbskem Nišu. Kar prek videokonferenčne povezave je sodnica Vesna Pavlič Pivk opravila predobravnavni narok in ga vprašala, ali krivdo priznava ali ne. V odgovor je dobila kratek ne, tako da bo sledilo sojenje. Na kakšen način bo potekalo, še ni čisto jasno. Se pa sodišču posebej ne mudi, saj je Stanković do nadaljnjega »na varnem« – v zaporu v Nišu namreč prestaja kazen zaradi proizvodnje in prometa z drogami.
Devetnajstega januarja 2015 malo čez 18. uro sta torej v zlatarno v neposredni bližini središča prestolnice prišla moška: oba z obrazom, skritim v šal in s kapuco na glavi. Eden pa tudi z večjo pištolo v rokah. Ko sta nameravala vstopiti v zadnji del zlatarne, eden je že preskočil prodajni pult, ju je prek nadzornega videosistema opazil lastnik zlatarne. Sprožil je dimno zaveso, zaradi katere sta se nepridiprava pognala v beg, ne da bi kar koli odnesla. Na vprašanje, ali bi ju morda lahko prepoznal, je lastnik odvrnil, da ne.
Policisti so med ogledom zavarovali tri sledi obuval, od tega dve na steklu prodajnega pulta. Na slednjem so izsledili tudi prstni odtis, a se je izkazalo, da pripada lastniku. Prav tako so našli rokavico, žico in nekaj mikrosledi. Kot so ugotovili, sta roparja z žico preprečila, da bi se vrata za njima zaprla. Forenzični strokovnjaki so na notranji strani rokavice našli biološko sled vsaj treh oseb. Preverjanje je pokazalo, da večinska komponenta pripada srbskemu državljanu Milanu Stankoviću. Njegov DNK-profil nam je posredovala Danska, kjer je bil obsojen zaradi tihotapljenja droge in nato izgnan iz države. Na dan je prišlo, da je bilo njegovo prejšnje ime Milan Trivić – na podlagi fotografij, ki sta ju posredovali Danska in Srbija, je bilo potrjeno, da gre za isto osebo. Zaradi utemeljenega suma, da je skupaj s pajdašem sodeloval v ropu, so za njim sprožili iskanje. Toda poizvedbe, kje je, so bile kar nekaj časa neuspešne, na edinem znanem naslovu v Nišu ga niso našli.
Poldrugo leto za priznanje
A pred časom je vendarle prišlo na dan, kje se nahaja: sicer res v Nišu, a v tamkajšnjem zaporu. Včeraj je pojasnil, da spet prestaja kazen zaradi droge, naknadno je sodnica razložila, da je bil obsojen na pet let. Potrdil je, da se je v preteklosti imenoval Milan Trivić, pa tudi Milan Krstić. Na vprašanje sodnice Pavlič-Pivkove, ali je dobil obtožnico, je odvrnil, da »so v petek prišli neki papirji iz Ljubljane«. Ko ga je vprašala, ali bi želel slišati predlog tožilke Petre Lavrič za primer priznanja krivde, pa je odgovoril, da želi »slišati vse, kar imajo povedati«. Tožilka je pojasnila, da bi predlagala poldrugo leto zapora, nakar je krivdo zanikal. Zagovornik Dejan Ljubič je glede dokaznih predlogov dejal, da bo na sojenju predvidoma predlagal zaslišanje morebitnih prič, ki bodo potrdile Stankovićev alibi. In potem je bil narok končan. »Vsem želim prijeten dan,« se je pred prekinitvijo zveze vljudno poslovil obtoženi.
Zanimivo, da je pristal na tako izveden predobravnavni narok, lahko bi videokonferenco tudi odklonil. Slovenija Srbije ni zaprosila, da bi prevzela kazenski pregon, izpeljati ga hoče sama. Kdaj se bo sojenje začelo, še ni znano. Če ga bodo hoteli izpeljati na daljavo, bodo spet potrebovali Stankovićev pristanek.
