Alešu Zupančiču, domnevnemu vodji hudodelske združbe, ki naj bi s preprodajo drog zaslužila najmanj 1,3 milijona evrov, so januarja predlani med hišno preiskavo zasegli štiri telefone. Dva navadna in dva tako imenovana candy telefona. Slednja nista bila uporabna za tisto, za kar telefone uporabljamo »navadni« ljudje, pač pa je bila na njiju nameščena aplikacija​ Candy Crush. To so kriminalci zaradi varnejše, kriptirane komunikacije pogosto uporabljali. Policiji do vsebin na njiju ni uspelo priti, zato pa je bil nato bolj uspešen sodni izvedenec za telekomunikacije Mitja Štular. Kar se je, vsaj za tožilstvo, izkazalo za pravi blagoslov. Našel je več kot pet tisoč obremenilnih fotografij in videoposnetkov: fotografij droge, nekaj videoposnetkov pridelave sintetične droge in fotografij raznih pisnih sporočil med Zupančičem in drugimi osebami, ki se nanašajo na trgovanje z drogo. Štularja so zdaj na sojenju zoper Zupančiča zaslišali.

Zanimivo je, da so policisti ob hišnih preiskavah sprva našli dva telefona. Kasneje se je izkazalo, da na njiju ni nobenih dokazov o drogi. Oba sta ležala na vidnem mestu. Ko so policisti že počasi odhajali, pa je Zupančičeva miza nenadoma zavibrirala. Sledili so zvoku in odkrili skrivni predal, v njem pa še dva telefona. Na vprašanje Zupančičevega zagovornika Andreja Pipuša, kako je »vstopil« v ta kriptirana telefona, je Štular pojasnil, da forenziki poskušajo izkoristiti varnostno ranljivost in da je v tem primeru že na najnižjem možnem nivoju našel luknjo in prišel do celotne vsebine. »Uporabil sem računalnik in znanje. Nobenega namenskega forenzičnega programa, ki bi služil za vstop,« je odgovoril. Policistom ni uspelo zato, ker običajno uporabljajo orodja, ki se osredotočajo na običajne verzije operacijskih sistemov. V tem primeru pa je šlo za telefona, prilagojena za tajno komuniciranje.

Zagovornikovi dvomi

Candy ni aplikacija, ki bi bila širše dostopna. Aplikacije te vrste so narejene tako, da se vsebina nenehno briše, v konkretnem primeru po enem dnevu. Sporočila so od začetka do konca kriptirana in jih lahko prebereta le pošiljatelj in naslovnik. Tudi na strežniku se jih ne da prebrati. Če se tako hitro brišejo, kako je torej možno, da so dokumenti ostali na telefonu, je vprašal zagovornik. »Eno so sporočila: ta so bila skoraj v celoti izbrisana, le na enem telefonu mi jih je še uspelo nekaj najti. Drugo pa so slikovne in videovsebine. Te so ostale v telefonu v določenih mapah in sem jih lahko forenzično obnovil,« je odgovoril Štular.

Ko je Pipuš dejal, da so nekateri videoposnetki identični, razlika je le v tem, da imajo eni časovni žig, drugi pa ne, je izvedenec pojasnil, da je to odvisno od nastavitve snemalne naprave. Če ima čas nastavljen, potem je na posnetku časovni žig. Ko je nato zagovornik še naprej namigoval, da je v posnetke morda kdo posegal in jih prirejal, pa ga je predsednik sodnega senata Srečko Škerbec ustavil. Kar velja tudi za vprašanja izvedencu o njegovi strokovnosti, na primer, kdaj se je nazadnje udeležil strokovnih izpopolnjevanj. »Tega vprašanja ne dovolim. Če imate kakšne dvome, lahko sprožite postopke na ministrstvu za pravosodje,« je bil odločen sodnik.