Krško. Enainosemdesetletni Franc Šterban iz Brestanice je marca lani na predobravnavnem naroku v Krškem priznal krivdo za umor svoje deset let mlajše žene Ane Hriberšek Šterban novembra 2021. Sodišče ga je septembra obsodilo na petnajst let zapora. Februarja letos pa je višje sodišče po pritožbi Šterbanovega zagovornika Petra Prusa Pipuša sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Izkazalo se je namreč, da sodišče ne bi smelo sprejeti obtoženčevega priznanja, saj da obtoženi ni dobro razumel, kaj je sploh priznal, torej ne zgolj krivde za umor, pač pa tudi krivdo z vidika prištevnosti in naklepa. Po Pipuševem mnenju obtoženi zaradi zmanjšane prištevnosti takoj po dogodku niti ni točno vedel, kaj se dogaja in kakšne so njegove pravice, zato so vsi takrat pridobljeni dokazi po njegovem mnenju nezakoniti.

Po Pipuševem mnenju je bila izrečena kazen glede na zdravstveno in psihično stanje obtoženca bistveno previsoka. Obtoženi je namreč hudo bolan in ima pred sabo le še nekaj let življenja. Zaradi zmanjšane prištevnosti bi bila po Pipuševem mnenju primerna kazen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja ali pa vsaj bistveno milejša kazen. Poleg tega so bili iz sodnega spisa izločeni nekateri nezakoniti dokazi, s katerimi pa se je izvedenka psihiatrije Zdenka Čebašek Travnik kljub temu seznanila in nanje oprla svoje izvedensko mnenje, v katerem je ugotovila sicer zmanjšano prištevnost, a ne bistveno. Pipuš je zato predlagal njeno izločitev, vendar mu prvostopenjsko sodišče ni ugodilo. Prav tako je sodišče zavrnilo zaslišanje nekaterih prič, ki bi razjasnile vprašanje njegove prištevnosti.

»Ni res, da bi jo zahrbtno ubil«

Včeraj so tako 81-letnega Šterbana ponovno pripeljali pred petčlanski sodni senat krškega sodišča. Mnenje o tem, ali je obtoženi sploh sposoben podati verodostojen zagovor in se braniti, je najprej pojasnil izvedenec psihiatrije Peter Pregelj. »Ob pomoči odvetnika je obtoženi sposoben razumeti posledice svojih dejanj oziroma posledice priznanja krivde,« je povedal. Pri obtožencu je namreč ugotovil blago kognitivno motnjo, zaradi česar je pri njem okrnjeno razumevanje vzročno-posledičnih povezav, vendar le delno. Po njegovem mnenju je bila tako v času tragičnega dogodka obtoženčeva sposobnost razumevanja pomena in posledic dejanja zmanjšana, a ne bistveno.

»Obtožujete me, da sem zahrbtno ubil Anico. To ni res,« je včeraj dejal Šterban. Tistega večera (bilo je z 19. na 20. november) sta z Ano skupaj gledala televizijo, nato sta se odpravila v kopalnico in spat. Ana je prva legla v posteljo. »Ko sem stopil v sobo, še ni spala. Ko je videla, da imam v roki sekiro, je rekla: Kaj si znorel? In potem se je zgodilo, kar se je. In tudi to je laž, da bi jo udaril 34-krat. Niti petnajstkrat, kar mi očitate v prejšnjih obtožnicah, je nisem udaril.« Obdukcija je pokazala, da je Ana, ki napada ni pričakovala, s topim delom sekire utrpela vsaj 34 udarcev po glavi. Poškodbe so bile grozljive: zmečkanine možganov, krvavitev pod možgansko opno, zdrobljen lobanjski svod, zlom lobanjske baze, zdrobljene obrazne kosti, prelomi zatilne in temenske kosti, raztrganine možganske opne ... Ana je umrla na kraju dogodka.

Sekiro je imel za obrambo
ob postelji

Franc je imel sekiro pripravljeno ob postelji za vsak primer, če bi ju kdo napadel. Tudi Ana naj bi imela na polici pripravljen večji nož za sekanje mesa oziroma kosti. Ko je prišel v spalnico, je zagrabil sekiro, pokleknil na svojo stran postelje in začel tolči po Ani. »Po drugem ali tretjem udarcu je zastokala. Potem pa je bilo tiho,« je povedal. Ko je Anica padla s postelje, jo je še nekajkrat udaril. Zakaj ji je to storil, ne zna pojasniti, o tem tudi nikoli prej ni razmišljal. »Ne vem, kaj je prišlo vame. Kot bi me udarila strela,« je dejal. »Samo skočil sem k sekiri in si rekel, da mora biti konec. Pokončati sem hotel oba, njo in sebe. Rezal sem si žile, dvakrat sem se priklopil na elektriko, pa se mi ni posrečilo.«

Čeprav pravi, da ne ve, zakaj je pokončal Ano, pa je bilo ponovno veliko govora o njegovih prihrankih, ki so izginili iz kleti štirinajst dni pred dogodkom. Prepričan je, da je Anica za denar povedala svojima otrokoma. Poleg njega je bila edina, ki je vedela, kje je skrit denar. »Enkrat sem jo vprašal, kje je denar, pa je rekla, da nič ne ve. Potem o tem nisva več govorila, niti z njenima otrokoma se o tem nismo pogovarjali. Da je Anica morala biti zraven, sem spoznal šele, ko sem o tem razmišljal v priporu.«

Sojenje se bo z branjem izjav prič nadaljevalo 25. julija.