»Pet mesecev sem že v priporu. Vem, da ne spadam sem. Storil sem nekaj, česar ne morem popraviti, čeravno se kesam iz dna srca. Groza me je nasilja, a vendarle sem pristal tukaj. Ni dneva, ko ne bi pomislil na to, kar sem storil. Kriv sem, zelo mi je žal,« je 46-letni T. Z. s solzami v očeh razlagal na županijskem sodišču v Zagrebu. Zadnji dan letošnjega februarja je namreč pred domačo hišo s polenom udrihal po mami, dokler ni ta obležala v mlaki krvi. Po pisanju hrvaških medijev njegova izpoved nikogar v dvorani ni pustila ravnodušnega, zaradi uboja je bil obsojen na leto in pol zapora. Sodba še ni pravnomočna, nanjo se bo najverjetneje pritožilo tožilstvo.
Sorazmerno milo kazen za uboj so 46-letniku odredili zaradi mnenja psihiatra Anteja Leskurja, da je bil v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven, zaradi česar se ni v polnosti zavedal svojih dejanj. Tik po izreku sodbe so obsojenca tudi izpustili iz pripora, v katerem je bil vse od usodnega dejanja. Psihiater je namreč prepričan, da 46-letnik družbi ne predstavlja nikakršne nevarnosti. V prid temu naj bi govorila tudi njegova pretekla nekaznovanost. Sodnica Rahela Valentić pa je ob izreku sodbe izpostavila, da je bil obsojeni žrtev maminega nasilja. »Pravzaprav ste žrtev tega, da je niste zmogli zapustiti. Ljudje se sprašujejo, kako je nekdo sposoben ubiti lastno mamo, a pozabljajo, da vsaka mama ni – mama. Za vašo bi lahko rekli, da je bila 'mama iz pekla'. Privedla vas je do stanja visoke razdraženosti, v katerem se skorajda niste več zavedali, kaj počnete. Seveda se na tak način težave ne smejo reševati, zato ste tudi obsojeni na zaporno kazen,« je pojasnila.
Žrtve nasilne mame so bili vsi
28. februarja letos je v hiši v naselju Vrbovečki Pavlovec obtoženi mami prinesel drva za peč. Bila je opita in ker se ji les ni zdel dovolj suh, je sina začela žaliti in pljuvati vanj. Ko ji je rekel, naj si, če ima denar, kupi suha drva, je vzela poleno in z njim začela zamahovati proti njemu. Potem ga je z lesom še tepla in mu ga zalučala v hrbet. Takrat se mu je zmračilo pred očmi. Poleno je vzel v roke in jo kar osemnajstkrat udaril po glavi, rokah, nogah in trupu. Razbil ji je lobanjo, umrla je zaradi poškodb možganov. Naslednjih šest ur je sedel ob njej in razmišljal, kaj mu je storiti. Zajela ga je panika, pomislil je na samomor. Z roba prepada ga je potegnil sin, ki mu je po telefonu svetoval, naj gre na policijo. Dva dni kasneje je to storil.
Policistom je razložil, da je bila mama agresivna že vse od leta 1998, a da jih je bilo takrat več pri hiši in se je nasilje porazdelilo. »Nikoli ji nisem mogel dokazati, da jo imam rad. Zanjo ni bilo nič dovolj dobro. Sčasoma so vsi odšli – brat se je odselil, oče umrl, zapustila me je tudi bivša žena. Ena mojih najhujših napak je bila, da takrat nisem šel z njo. Moral bi, a mama ni imela več nikogar drugega kot mene,« jim je razlagal. Hotel ji je pomagati, a šele zdaj razume, da te moči sploh ni imel. Pomagati ni mogel niti sebi. Njegovo zgodbo so v preiskavi potrdili tudi priče in drugi družinski člani, sosedje, znanci. Žrtve pokojne naj bi bili na tak ali drugačen način vsi. V zadnjih dveh desetletjih so na pomoč večkrat klicali policijo pa tudi zdravniško pomoč, saj naj bi imela mama duševne težave. Psihiater, ki je govoril z obtoženim, je v svojem mnenju zapisal, da se je ta po dolgoletnih frustracijah, fizičnih in psihičnih napadih odzval v močnem afektu, in sicer na mah. »Poleno je predstavljalo metaforo dolgoletnega nasilja. Od samega šoka pa se je od nje kar dva dni poslavljal. Ko je zmogel, je na policijo šel sam,« po navedbah hrvaških medijev piše v mnenju sodnega izvedenca.
