Z zelo hudimi posledicami se je končala delovna nesreča, ki se je zgodila že septembra 2011, poškodovani delavec pa je moral dolgo čakati na odločitev sodišča, da zanjo ni kriv in da je res upravičen do odškodnine. Že višje sodišče je pritrdilo okrožnemu, da mu pripada 116.600 evrov odškodnine (z zakonitimi zamudnimi obrestmi) in 365 evrov mesečne rente, ki mu jo mora izplačati firma, ki mu je odredila delo, oziroma njena zavarovalnica. Nedavno se je s tem strinjalo še vrhovno sodišče. Odškodnina in renta odražata vso težo posledic, s katerimi so se morali soočiti poškodovani in njegovi sorodniki. Nesrečnež je utrpel poškodbo več organskih sistemov, zaradi katere je bilo ogroženo njegovo življenje. Zdravljenje še vedno poteka, potrebuje ne le pomoč, pač pa tudi stalen nadzor, njegovo duševno stanje se bo v prihodnosti še poslabševalo. V času nesreče je bil star komaj 33 let.

Zaposlen je bil v podjetju, ki je bilo pri konkretnem delu podizvajalec del nekega drugega podjetja. Inšpektor za delo je usodnega dne glavnemu izvajalcu naročil, da mora do 17. ure postaviti trdno varnostno ograjo na podpornem zidu, prepustu ter na svetlobnem jašku. Glavni izvajalec je to delo prepustil podizvajalčevim delavcem, bilo je nujno, mudilo se je. Na mestu, kjer se je kasneje zgodila nesreča, je bil armiranobetonski zid, širok pol metra, na katerega je bilo treba postaviti varnostno ograjo. Pod spodnjo stranjo zidu je bil 8,5 metra globok prepad, na zaledni strani pa še nezasuta gradbena jama. Delavec se je brez varnostnega pasu povzpel na betonski zid, da bi v luknje, ki jih je zvrtal sodelavec, zabil armaturne palice. Pri tem pa je padel 8,5 metra globoko.

Po oceni izvedenca za gradbeništvo in varstvo pri delu je šlo za delo na višini, ki zahteva dodatne varnostne ukrepe. Na primer lovilne odre, stabilne odre v zaledju, lovilne mreže ali varnostne pasove. Način, kako se je delavec lotil dela, torej brez posebne varovalne opreme, je bil z vidika varstva pri delu nepravilen. Glavni vzrok za nesrečo pa prej nezavarovana okolica dela in vstop delavca v nezavarovano območje brez osebne varovalne opreme. A varnostni ukrepi so stvar glavnega izvajalca, ki je imel paleto možnosti, kako zagotoviti varnost, pa se ni odločil za nobeno od njih. Prav tako delavcem ni dal nobenih navodil, kako delo opraviti, in tega ni nadziral.

Delodajalec jih je prepustil same sebi

Izvajalec in zavarovalnica, pri kateri je imel sklenjeno odškodninsko odgovornost, sta na sodišču trdila, da to delo ne spada v sklop nevarnih delavnosti, kot jih opredeljuje obligacijski zakonik. Šele delavčevo ravnanje oziroma to, da se je dela lotil nepravilno, ga je naredilo za nevarnega. Vendar jima sodišča niso dala prav: šlo je za nevarno dejavnost in izvajalec odgovarja za povzročeno škodo po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Ni poskrbel za varnost, ni dal konkretnih navodil v zvezi z varstvom in zdravjem pri delu, ni nadziral izvajanja dela. Ker je šlo za delo na višini, bi konec koncev padec lahko pričakoval. A bi ga z ustreznimi ukrepi tudi lahko preprečil.

Sodišča so pretehtavala tudi morebitno sokrivdo delavca za nesrečo. Opravil je izpit iz varstva pri delu in bil usposobljen za varno delo na objektu. Zato bi moral vedeti, da način, na katerega se je dela lotil, z vidika varstva in zdravja pri delu ni bil pravilen. Vendar mu, tako sodišče, ni preostalo drugega, na voljo ni imel nobene ustrezne rešitve. Lahko bi o tem samo še obvestil svojega nadrejenega ali pač nevarnega dela ne bi opravil, česar pa ni storil. Po oceni sodišča je v njegov prid tudi dejstvo, da je šlo za nujno delo, s katerim se je mudilo. »Delodajalec je z opustitvijo nadzora in konkretnih navodil delavce prepustil same sebi ter jih tako tiho oziroma posredno usmeril, da delo, ki je bilo z vidika varnosti in zdravja nesprejemljivo, čim prej opravijo,« piše v sodbi vrhovnega sodišča, ki je ocenilo, da delavec ni prispeval k nesreči in da je odgovornost v celoti na strani podjetja.