Kričanje, pljuvanje v obraz, obkladanje, da je »gnoj«, »drek«, »prasica«, naj »žre govno« in še in še žaljivk in groženj je bila kar nekaj let deležna ženska, preden se je njen mož zaradi nasilja v družini končno znašel pred sodiščem. Ko je bil pijan, jo je klofutal, davil, porival, razbijal po kuhinji, vanjo metal mačji wc, pasjo posodo. Ona je bila kriva, če sta imela otroka v šoli težave, kri mu je zavrela že, če je otrok na kuhinjskem pultu pustil zvezek. Hudo se ga je bala. Nekega dne jo je vrgel čez sedežno garnituro, davil, zgrabil za oblačila, dvignil v zrak in vrgel na tla, potem spet davil in tepel. Ko je hotela poklicati 113, ji je telefon izbil iz rok in jo obrcal. Ko je skušala zbežati, jih je znova dobila. S komolcem jo je udaril v glavo in ji zlomil ličnico, zdrobil steno v zgornji čeljusti, udarnine je imela po vratu in nadlahti. Ko je prosila, če gre lahko na stranišče, jo je po nosu udaril s pestjo, da se ji je ulila kri, nato pa porinil iz hiše, češ, naj izgine in se ne vrača. Bosa je pobegnila k sosedom.

Obsojen je bil na pogojno kazen z varstvenim nadzorstvom. Zaradi nasilja v družini je dobil leto zapora, zaradi povzročitve hude telesne poškodbe šest mesecev, enotna kazen je bila določena na leto in dva meseca zapora. A mu ne bo treba za zapahe, če v štiriletni preizkusni dobi ne stori novega kaznivega dejanja. Ob tem da mora v dveh letih začeti intenzivno zdravljenje zaradi odvisnosti od alkohola: en mesec v bolnišnici, šest do osem tednov v dnevni bolnišnici in nato eno leto v podporni skupini ambulantnega tipa. V času kaznivih dejanj je bil namreč bistveno zmanjšano prišteven zaradi »akutne intoksikacije z alkoholom in hkratne senzitizacije na alkoholne učinke«.

Strah pred maščevanjem

V primeru družinskega nasilja so tudi na splošno pogojne kazni pogoste. Leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo treh let je denimo dobil možakar, ki se je prav tako znašal nad partnerico, večkrat grozil z nožem in vpil, da jo bo »pičil in zaklal kot svinjo«. Domače vzdušje je močno vplivalo na njenega sina, ki se je moral začeti zdraviti zaradi depresije in anksioznosti. Šestmesečno pogojno kazen z dveletno preizkusno dobo pa je dobil možakar, ki je vinjen partnerico večkrat zmerjal, mahal z nožem in grozil smrtjo. Večkrat jo je zaklenil iz stanovanja in jo z otroki odganjal od doma. Prestrašena je prespala pri starših.

»Težko rečemo, kdaj je za žrtev koristnejša pogojna in kdaj zaporna kazen. Predvsem je pomembno, da do obsodbe pride, saj je to zelo pomembno sporočilo za vse vpletene, hkrati pa se večinoma zmanjša ogroženost žrtve,« pravi Tjaša Hrovat iz Društva za nenasilno komunikacijo. Glede pogojne kazni dodaja, da si jo storilci pogosto razlagajo, kot da sploh niso bili obsojeni. Prav tako je pogojno kazen lažje prikriti in interpretirati po svoje.

»Jaz sem ga spravila v zapor«

Žrtvam se pogojna kazen pogosto zdi boljša izbira: »Po eni strani imajo občutek, da bo povzročitelj dalj časa pod nadzorom države in je večja verjetnost, da ne bo povzročal nasilja. Po drugi strani pogosto povedo, da jih je v primeru zaporne kazni strah maščevanja. Pogosto tudi prevzemajo odgovornost za zaporno kazen, v smislu 'jaz sem ga spravila v zapor', čeprav je seveda jasno, da je v zaporu zaradi svojih dejanj in ne zaradi žrtve. Je pa izrednega pomena dosledno sankcioniranje kršitev izrečenih sankcij.«

A ravno slednjega pogosto ni. »Kar ne pomeni le velike ogroženosti žrtve, pač pa nasilnež dobi sporočilo, da neustrezno vedenje ne bo imelo negativnih posledic. Torej lahko z njim nadaljuje. Zgodilo se je celo, da se je storilec izognil vsem sankcijam, dokler ni ubil partnerice. Šele takrat mu je sodišče odredilo pripor, kar je z vidika žrtve nasilja popoln nesmisel. Prepoved približevanja je v določenih primerih edino zagotovilo, da povzročitelj z nasiljem ne bo nadaljeval ali ga stopnjeval do femicida kot najbolj skrajne oblike. Zato je treba vse kršitve jemati zelo resno. Prav tako je treba dosledno reagirati na kršitve pogojne obsodbe in jo spremeniti v zaporno, če se nasilje nadaljuje,« pravi Hrovatova.