Pred sodnico Ano Testen je včeraj prvič stopil 28-letni alžirski državljan Fatah Rašid Adauri, obtožen, da je aprila v azilnem domu na ljubljanskem Viču zagrešil poskus umora. Na vprašanje, ali prizna krivdo, odgovora ni dobila. Je bil pa obtoženi veliko bolj gostobeseden glede tega, kako zelo slabo se mu godi v priporu. »Danes se nisem pripravljen pogovarjati o tej zadevi. Po štirih mesecih prvič nosim obleko, ves ta čas sem bil gol v sobi. Stalno me tepejo, hrane mi ne dajejo oziroma dobim le en obrok na dan. Če boste pregledali posnetke kamer v sobi, boste videli, kako živim,« se je pritoževal.
Obtožen je, da je 12. aprila v azilnem domu na postelji spečega rojaka kar nenadoma začel zabadati z desetcentimetrskim nožem. Šestintridesetletnika je zabodel enajstkrat: v prsni koš, vrat, zatilje, hrbet, roko. Umrl bi, če ne bi zbežal in mu ne bi takoj pomagali. Med begom se je zatekel v jedilnico. Adauri je tekel za njim in celo razbil steklo na jedilniških vratih. Tako je obtožen poskusa umora, storjenega na zahrbten način, in poškodovanja tuje stvari. Zakaj tak napad, bo verjetno prišlo na dan na sojenju, obtoženi se v sodni preiskavi ni zagovarjal.
Ko ga je sodnica vprašala, ali razume obtožnico, je oklevajoč odvrnil: »Neke papirje sem bral ... Malo sem razumel ...« Tarnal je precej bolj odločno, besede so tako lile iz njega, da ga je sodni tolmač komaj dohiteval. »Samo dvakrat so me v zadnjih štirih mesecih za kratek čas izpustili ven na sprehod. Sem človek in imam pravico živeti. Rad bi govoril z družino v Alžiru, ki nič ne ve, kje sem in kaj je z mano. V zaporu so mi dali napačno telefonsko številko odvetnika, prav tako mi ne dovolijo kupiti telefonske kartice, da bi poklical družino, da bi mi priskrbela odvetnika. Prosim sodišče, da mi tukaj omogoči telefonski klic. Rad bi v zapor na drugi lokaciji, ne v Kopru. Uslužbenci zapora me zanikajo kot človeka in mi nič ne nudijo,« je ponavljal. Sodnica mu je razložila, naj se zaradi razmer v zaporu obrne na direktorja ali pa na sodnika, ki tedensko obiskuje pripornike. »Niti ena oseba doslej ni prišla k meni, niti odvetnik. Prosim, da se to uredi. Trenutno nisem v stanju sodelovati v tem postopku, naj se narok za mesec ali dva prestavi,« ji je odgovoril. Testenova pa, da jima je pred narokom, ki je namenjen zgolj izjavi o (ne)priznanju krivde, z odvetnikom dala dovolj časa za posvet. In da gre za priporno, torej nujno zadevo, pri kateri ne gre odlašati.
Nesnaga v celici
Rekla je tudi, da iz zapora dobiva poročila, iz katerih izhaja nekaj drugega, kar govori. In sicer, da zavrača hrano, se ne umiva, v sobi urinira in odvaja blato, potem pa z blatom maže stene, tudi lino, namenjeno opazovanju pripornika. Zavrača kakršen koli pogovor z osebjem, zavodsko psihiatrinjo in tako dalje. In da je izvedenec ugotovil, da je manipulativen, da s svojimi ravnanji skuša doseči svoje in da mu to tudi uspeva. »Sodišče zato ocenjuje, da danes lahko sodelujete na naroku,« je izjavila sodnica in pridala, da bi v nasprotnem primeru spet dosegel svoje.
Obtoženi, ki so mu medtem prošnjo za azil že zavrnili, je najprej bival v ljubljanskem priporu, a so ga zaradi težav premestili v koprskega. Tu so sodnico prosili za premestitev na forenzično psihiatrični oddelek mariborskega UKC. Ni je odobrila, a se je premestitev vseeno zgodila. »Tu izredno dobro ravnajo z mano. Umili so mi lase in me ostrigli. Komunicirajo z mano. Prosim, da mi omogočite pripor kar tu,« je prosil. Sodnica je odgovorila, da verjame, da mu je lepo, saj gre pravzaprav za bolnišnico. A da je izvedenec ocenil, da pri njem nimajo česa zdraviti.
Ker se vse do konca o krivdi ni izrekel, je Testenova ocenila, da jo zanika. Sojenje se bo začelo oktobra. Sodnica je pojasnila, da ima do takrat dovolj časa, da vzpostavi stik z družino in se pogovori z odvetnikom.
