Maja predlani je 42-letni Vladimir Maksimović v domači hiši v srbskem Kragujevcu med spanjem v glavo ustrelil svojo ženo Mileno Milošević. Zaradi hudih poškodb je nekaj dni kasneje umrla. Njuna mladoletna otroka sta bila v času umora v sosednji sobi. Maksimović je bil na prvostopenjskem sodišču obsojen na dosmrtni zapor, a so mu kazen po pritožbi znižali na 20 let za zapahi. Starša pokojne sta nad odločitvijo ogorčena. »Sram naj vas bo!« sta se prek medijev odzvala Miroljub in Zorica Milošević. »Sva le čisto navadna človeka, ki jima ni uspelo zaščititi svojega otroka. Zet nama je brutalno odvzel najin zaklad, s tem pa celo življenje. Zavedava se, da nama nihče ne more vrniti najinega otroka. Je pa prizivno sodišče z odločitvijo ponižalo najino hčer, njena otroka in naju, njena starša,« sta se odzvala za srbski Kurir.
Dodatno ju je zabolela obrazložitev sodišča za znižanje kazni. Prizivno sodišče je namreč okrcalo prvostopenjsko, češ da pri odmeri kazni ni (dovolj) upoštevalo olajševalnih okoliščin – morilčeve predhodne nekaznovanosti, osebnega, družinskega in zdravstvenega stanja, dejstva, da je oče mladoletnih otrok, ki ju ima zelo rad in za katera je skrbel ves čas, ko je umorjena delala v Nemčiji. V »dobro« so mu šteli tudi okužbo s koronavirusom, ki ga je dvakrat prebolel, ter da je dejanje storil v stanju zmanjšane prištevnosti. Zakonca Milošević se sedaj sprašujeta, ali mu je ljubezen do otrok dala pravico, da usmrti njuno mamo. »Se tako izkazuje ljubezen?« ju zanima. Po drugi strani pa je sodišče zaradi teže kaznivega dejanja obsojenemu morilcu prepovedalo stike z otrokoma.
Vedel, da se ne bodo preselili
Miroljub in Zorica sta prepričana, da je njun bivši zet po osmih letih zakona načrtoval Milenin umor. Ta je dotlej že tri leta kot zdravnica delala v nemškem Dresdnu, kamor naj bi se po njenem oddihu v Kragujevcu preselila vsa družina. Večji del tega obdobja sta otroka živela tam z njo, njima in možu pa je priskrbela bolj ali manj vse dokumente, potrebne za selitev. V vmesnem času sta sin in hči večino časa v Srbiji živela pri maminih starših, tudi ko je zanju »skrbel« oče. »Da naj bi se takrat selili, so vedeli vsi njuni prijatelji in družina, razen njegovih staršev in najboljšega prijatelja. Ni jim povedal, da naj bi takrat šli, saj so bili proti selitvi. Sčasoma mu je zmanjkalo izgovorov za preložitev poti, je pa že sam od začetka vedel, da ne bodo šli nikamor. Nič ga ni moglo odvrniti od lastnega smrtonosnega načrta. Kupil je pištolo, počakal, da Milena in otroka zaspijo, potem pa jo je ustrelil v glavo,« sta opisala.
Zakonca Milošević si želita, da za tako hudo kaznivo dejanje nobeno sodišče ne bi nikoli več izreklo tako blage kazni. »Če to ni določeno z zakonom, naj ga spremenijo. Le tako bodo lahko ženske in predvsem otroke nekako zaščitili pred nasilneži in morilci. Le tako bodo morda v prihodnje preprečili podobno izigravanje zakonov, prava in ponižanje žrtev,« sta izpostavila za Kurir. Tega ne počneta zase in za svojo hčer, temveč za vse druge »Milene«, nad katere so že ali pa še bodo njihovi nasilni partnerji dvignili roko. Na za mnoge nezaslišano odločitev prizivnega sodišča so se odzvali tudi nekateri pravniki in različni strokovnjaki. Prepričani so, da bi lahko sodba postala precedens, na katerega bi se lahko v prihodnosti izgovarjali in naslanjali tudi drugi nasilneži. V javnosti so se sicer znova pojavile tudi zahteve po uvedbi smrtne kazni za tovrstna, najhujša kazniva dejanja.
Med letoma 2011 in 2023 je bilo v Srbiji ubitih 406 žensk in deklet. Umorili so jih partnerji. Podobno kot tudi pri nas je tudi tam za ženske najbolj nevaren dom. Zadnja leta se v javnosti vse več govori o nasilju nad ženskami in femicidu, kar je prvi korak k manjši toleranci do nasilja, posledično pa k več prijavam. Institucije opozarjajo, da tovrstno nasilje nikakor ni družinski, temveč je družbeni problem.
