Več kot desetletje po nenadni smrti Diane Stewart, za katero so takrat okrivili epileptični napad, so za zapahe zaradi umora poslali njenega moža Iana. »Najverjetneje ste jo zadavili z golimi rokami ali pa zadušili s plastično vrečko, ki ste ji jo čez glavo nataknili od zadaj,« ga je nagovoril sodnik sodišča v kraju Huntingdon blizu Cambridgea. Stewart je od junija 2010 vztrajal, da je 47-letno ženo ob prihodu iz trgovine – šel je po francosko štručko in pašteto za praznovanje sinovega vozniškega dovoljenja – našel ležečo sredi vrta. Zgrudila naj bi se med obešanjem perila. V klicu na pomoč je operaterju dejal, da ima žena epileptični napad, prvega po osemnajstih letih. Oživljanje ni bilo uspešno. »Danes, ko vemo, da ste jo umorili in je bila takrat že mrtva, je poslušati ta klic prava muka,« je dodal sodnik. Motiv njegovega okrutnega dejanja ni znan.
Enainšestdesetletni Stewart ne bo nikoli več na svobodi. Za zapahi je sicer že vse od leta 2016, ko je umoril svojo zaročenko, pisateljico Helen Bailey, truplo pa skupaj z njenim jazbečarjem Borisom vrgel v domačo greznico. Nekaj let prej sta se spoznala v skupini za žalujoče vdovce, kupila sta tudi že hišo, v katero naj bi se skupaj vselila. A mu na določeni točki prihodnost z njo – ne pa tudi njenim denarjem – ni bila več simpatična. Umoril jo je, da bi podedoval skoraj pet milijonov evrov njenega bogastva. Dobil je dosmrtno zaporno kazen, policija pa je šele takrat začela preiskovati smrt njegove prve soproge Diane šest let prej. Na pomoč so ji priskočili deli žrtvinih možganov, ki jih je daroval v znanstvene namene.
Hladna dvoličnost morilca
Uporaba shranjenega tkiva za potrebe policijske preiskave je sicer izjemno redka, celo nenavadna, a je bila v tem primeru vendarle ključna. V preiskavi so namreč naleteli na nemalo preprek – truplo je bilo na željo moža upepeljeno, poleg tega pri obdukciji niso opravili celotnega toksikološkega pregleda. A so na srečo imeli na voljo nekaj zelo dragocenega – dele žrtvinih možganov, še vedno shranjene v bolnišnici. »Brez njih ne bi mogli zagotoviti obsodilne sodbe ali po drugi strani potrditi, da je gospa umrla naravne smrti,« je za britanski Guardian pojasnil kriminalist Jerome Kent. Znanstveniki in nevropatologi so pričali, da so pri analizi opazili poškodbe celic, nastale zaradi pomanjkanja kisika in krvi v možganih, obenem pa niso ugotovili nikakršnih posledic domnevnega epileptičnega napada.
Forenzični psihologi in kriminologi Iana Stewarta opisujejo kot »parazitskega« morilca, ki je več let po prvem umoru živel povsem normalno življenje, preden je udaril še drugič. Hladna dvoličnost možakarja je pretresla tako njegovo družino kot vse, ki so ga poznali. »Gre za organiziranega serijskega morilca, ki mu pomanjkanje empatije celo pomaga v normalnem življenju. Sposoben se je namreč prilagoditi vsaki situaciji,« za britanski Guardian pojasnjuje psihologinja Emma Kenny. Opisala ga je kot narcisa, ki je od ljudi vzel tisto, kar je hotel. Denimo denar ali zajetno zavarovalno polico. »Nekaj časa sta s Helen živela povsem srečno življenje, užival je v odnosu, a je točno vedel, kaj bo na neki točki storil, saj je bil prepričan, da je upravičen do tistega denarja,« pa razlaga forenzična psihologinja Kerry Daynes. Pri drugem umoru je bil Stewart celo še bolj samozavesten, saj ga pri prvem niso ulovili.
