Sojenje Urošu Blažiću in njegovemu očetu Radiši se je začelo. »Vztrajam pri tem, da sem kriv,« je tako kot že na predobravnavnem naroku pred tedni zatrdil Uroš Blažić. Tožilstvo mu med drugim očita devet umorov in dvanajst poskusov umorov v začetku maja lani v bližini Mladenovca. Iz steklene ječe, ki stoji sredi sodne dvorane, so ga pospremili h govorniškemu odru, kjer ga je obkrožilo in varovalo sedem pravosodnih policistov. »Rad bi izrazil sožalje vsem družinam žrtev,« je še izdavil.

Njegov oče Radiša po drugi strani krivde ni priznal: »Pozdravljam sodnico, odvetnike, obrambo, tožilstvo, komandirje. Izrekam najgloblje sožalje zaradi tragičnega dogodka. Po obtožnici, kakor je bila prebrana, se izrekam, da nisem kriv. Ne vem, od kod je prišlo orožje.« Tožilstvo podpolkovniku srbske vojske očita nedovoljeno posedovanje orožja in eksplozivnih sredstev, Uroš pa naj bi pokol izvedel ravno z njegovim orožjem, ki ga je našel v domači hiši.

Časa ne more zavrteti nazaj

»Kriv sem. Prevzemam odgovornost za svoja dejanja. Ne bom pa dopustil, da je za nekaj, kar sem storil jaz, plačeval tudi moj oče samo zato, ker je moj oče. Vem, da bom z vsem, kar bom danes povedal, izzval še večji bes javnosti, a to moram pojasniti,« je svoj zagovor začel Uroš Blažić. »Žal mi je, da ne morem zavrteti časa nazaj.« Že vnaprej je povedal, da na vprašanja tožilstva ne bo odgovarjal, na tista, ki mu jih bo postavil njegov odvetnik, pa bo. »Slabo se počutim. Hudo mi je za vse, kar sem storil. A časa ne morem zavrteti nazaj in spremeniti, kar sem storil. Kruta je ta usoda,« se je odzval na odvetnikovo vprašanje.

Po pisanju Blica skuša obtoženi v dvorani sebe predstaviti kot žrtev. Razlaga, kako se je v določenem trenutku v življenju počutil ogroženo, zaradi česar je kupil pištolo. Potem je začel govoriti o času pred strelskim pohodom. »Tiste dni so me maltretirali. Sram me je sploh govoriti o tem. Vlomili so mi v hišo in odnesli orodje. Okradli so me. Vedel sem, kako nesmiselno bi bilo to prijavljati, saj policiji nisem zaupal. Veliko krivic sem doživel. In tistega večera sem postal morilec. V rokah sem držal orožje, izpadel sem kot razbojnik. Res sem taksistu rekel, naj mi da denar, a mu nisem vzel vsega. Samo nekaj tisoč dinarjev, ki sem jih potreboval. Nisem kradljivec. Niso me tako vzgojili,« je še razložil prisotnim na sodišču.

O usodni noči, v kateri je pomoril devet mladih, še dvanajst pa jih hudo ranil, noče kaj veliko govoriti. Pravi, da zaradi žrtev in njihovih družin. »Ne morem podati utemeljitve za dejanje, vem pa, kaj je bil vzrok. V času pred novim letom in tudi kasneje sem užival testosteron. Ne vem, kaj naj bi to pomagalo nekomu z vasi, a sem se pač družil s takimi tipi, ki so mi ga ponudili. Hotel sem izgubiti nekaj teže, nisem pa vedel, kakšen vpliv bo imelo name. V tistem obdobju sem šel tudi v Nemčijo, kjer sem delal. Ko sem se vrnil, sem bil spet na testosteronu. Kolikor vem, njegova stopnja v moji krvi ni bila normalna,« je še pojasnil.

Natančno je opisal, kako je nabavil orožje, ob tem pa svojega očeta opral krivde. »Ta človek je oficir. V moji bližini ni nikoli govoril o orožju, kaj šele, da bi vedel, da imam puške. Ne samo, da ni vedel, tudi zanimalo ga ni. Sam pa sem na neki točki postal zbiratelj orožja. Začel sem z eno, sčasoma se je nabral arzenal. Oče ni imel pojma o ničemer,« je zaščitil očeta, ki je tako kot sin v priporu vse od maja lani.

Oče bi dal svoje življenje

Na sodišču se je zagovarjal tudi soobtoženi Radiša Blažić, oče domnevnega morilca. »Vsem želim povedati, kakšno žalost in bolečino nosim zaradi tega, kar je storil moj sin. Verjemite mi, da bi raje sam dal svoje življenje. Branil sem svoj narod, najhuje, kar se človeku lahko zgodi, pa je, da njegov sin stori kaj takega. Za to ni opravičila. Tako kot svojci žrtev tudi sam trpim. Postim se in molim zanje. Še vedno ne morem verjeti, da je moj sin storil kaj takega. Z mamo sva ga vzgajala v poštenega človeka,« je s solzami v očeh razlagal oče Radiša. Še enkrat je zanikal, da bi sinu dal orožje, s katerim je pobijal, saj da tudi sam nikoli ni hodil na lov, ker nedolžnih živali ni pobijal.Povedal je še, kako je sin tistega dne umoril tudi fanta, s katerim je bil sam nekoč na neki zabavi. Še danes se spominja temno rdeče srajce, ki jo je nosil. Nikoli ga ne bo pozabil.

Tistega jutra sta z Urošem skupaj odšla po neko meso, 22-letnik pa si je šel kasneje odpočit. »Okoli polnoči so me klicali, naj pridem v center, ker je Uroš ubil dva moška. V tistem trenutku se je moje življenje končalo. Prej pa se ni zgodilo nič, kar bi vsaj malo nakazovalo tako tragedijo,« je odgovoril. S sinom sta se dobro razumela in sta si bila blizu. Vedel je za nekaj njegovih prekrškov, da je recimo vozil motor brez izpita.

Brez razloga začel streljati

Petčlanskemu sodnemu senatu predseduje sodnica Lidija Jovanovska. Na sodišču je več sorodnikov žrtev, ki so se v Beograd pripeljali z organiziranim prevozom. Oblečeni so v črne majice, na katerih imajo fotografije svojih pobitih otrok, sester, bratov, prijateljev, zraven pa zapisan datum njihovih nasilnih smrti (4. 5. 2023) in besedo »Živite«. Po poročanju srbskih medijev so vidno vznemirjeni in objokani mirno in potrpežljivo čakali na vstop na sodišče. Srbski Blic je kasneje poročal o dramatičnem dogajanju v sodni dvorani - starši pobitih otrok so se namreč v obupu metali na steklo, za katerim je stal obtoženi, po njem so udrihali in kričali.  

Tožilka Olivera Milojević je prebrala obtožnico, ki so jo na višjem tožilstvu Smederevu spisali 18. oktobra lani. V njem obtoženemu Urošu očitajo več umorov in poskusov umorov, kršenje javnega reda in miru, nošenje orožja … »Okoli pol enajste ure zvečer 4. maja lani se je z mercedesom pripeljal do spomenika padlih borcev, oborožen je bil z avtomatsko puško, pištolo, ročno bombo, pri sebi je imel še več deset nabojev,« po poročanju srbskih medijev piše v obtožnici. Tam je videl skupino mladih, ki so se družili, nato pa začel brez razloga streljati nanje. Izstrelil je več deset nabojev, zamenjal nabojnik in streljal še naprej. Nekaj ljudi je ubil, nekaj poškodoval.

Blažićev odvetnik po uradni dolžnosti Petar Luković je sodišče prosil za prestavitev naroka, češ da se s stranko nista uspela dobiti in se pogovoriti o obrambi. Sodnica mu je navrgla, da je bil nazadnje pri njem na obisku v zaporu 5. junija letos in da je bilo vmes več kot dovolj časa za razgovor. Tožilstvo je nasprotovalo prestavitvi sojenja, kakor tudi zastopnik enega od ranjenih v masakru: »Dovolj je maltretiranja družin oškodovanih. Čas je, da se sojenje začne!« Sodnica je odobrila deset minut za pogovor med odvetnikom in obtoženim Blažićem. Potem se je sojenje nadaljevalo. Sojenje je odprto za javnost, čemur je obramba sicer nasprotovala (tožilstvo pa ne).

Ne ve, kaj ga je prešinilo

Maja lani, na predvečer jurjevega, je takrat 20 let star Uroš Blažić do zob oborožen sedel v očetovega mercedesa in se odpeljal na masaker po vaseh v okolici Mladenovca v osrednji Srbiji. Z avtomatsko puško je ubil devet mladih, starih med 15 in 26 let, še dvanajst jih je ranil. Dejanje je priznal že takrat, znova pa pred nekaj tedni, ko so v beograjskem okrožnem zaporu opravili predobravnavni narok. »Ne vem, kaj me je prešinilo, da sem to storil,« se je pokesal.

Njegov oče Radiša krivde ni priznal. Ker pa je bila dvorana v zaporu premajhna za vse, ki bi želeli biti na obravnavi - prostora je bilo za samo štiri oškodovance -, so nadaljnje obravnave prestavili na specializirano sodišče v Beograd, kjer potekajo sojenja najhujšim zločincem v Srbiji: vodji srbske podružnice kavaškega klana Veljku Belivuku in njegovemu kolegu Marko Miljkoviću, narko baronu Darku Šariću …

Steklena celica

Predsednica vrhovnega sodišča je naroke razpisala za danes, jutri in pojutrišnjem, ko naj bi bili zaslišani obtožena Uroš in Radiša Blažić ter več oškodovancev. Tako dvorana kot cela stavba bosta strogo varovani. Nihče namreč noče, da bi prišlo do podobnega incidenta kot na sodišču v Smederevu, ko so starši žrtev ob vstopu obtoženega v dvorano planili nanj, pravosodni policisti pa so ga po hitrem postopku odstranili in odpeljali na varno.

Po pisanju srbskega Blica bosta pred stavbo stala najmanj dva s puškama oborožena policista, med ljudi pa bodo pomešani tudi policisti v civilu. Vsakogar, ki bo vstopil v zgradbo, bodo pregledali, predmete pa dali skozi rentgen.

V sodni dvorani je prostora za najmanj 50 oseb, poroča Blic, obtoženi pa imajo svoj prostor, nekakšno stekleno celico znotraj dvorane. Steklo je neprebojno. Oškodovani, novinarji, splošna javnost in vsi ostali jih vidijo (in obratno), en do drugega pa ne morejo. Predvidevajo, da bosta tako Uroš kot njegov oče močno zastražena, prav tako cela sodna dvorana.

Spomnimo: 4. maja lani se je Blažić odpeljal v vasi Dubona in Malo Orašje, kjer je mladina pripravljala vse potrebno za praznovanje jurjevega. Kakih dvajset jih je bilo na šolskem igrišču. Nosili so stole, mize, pijačo, hrano. V temi je do njih prišel obtoženi. Z vanje uperjeno kalašnikovko v rokah jim je ukazal, naj ležejo na tla, potem pa začel streljati. Oglušujoče poke je pospremil z glasnimi vzkliki, da zahteva spoštovanje. Najmlajša žrtev je bil 15-letni Nikola, veliki junak. Ko so odjeknili streli, se je namreč vrgel na svojega brata in ga tako zaščitil. Brat je bil sicer ranjen, a je preživel. Po pokolu je Uroš ugrabil taksista in ga z bombo prisilil, da ga odpelje v stričevo počitniško hišo v okolici Kragujevca, kjer ga je dan pozneje v obsežni operaciji prijela policija. Našla je tudi orožje in eksplozivna sredstva.

Maščevanje za posmeh

Uroš je svoje dejanje priznal že na zaslišanju na policiji skoraj takoj po pokolih. »Streljal sem z boka. Nisem videl, ali sem koga zadel. Možno je, da sem jim prej rekel, naj ležejo na tla. Vedel sem, da je nekaj živih, nisem pa slišal njihovih krikov na pomoč,« je po navedbah srbskega Kurirja opisoval krvavo dejanje. Sedel je v avto in malo zatem streljal na ljudi, ki so sloneli pri neki ograji: »Nisem gledal, kam točno streljam, in nisem videl, ali sem jih zadel.« In nato spet, ko je pakiral avto. »Nihče ni bežal. Večkrat sem jim rekel, naj ležejo na tla, a me nihče ni poslušal. Hotel sem, da bi se mi opravičili. A so me samo nejeverno gledali, nekdo se je celo zasmejal.«

Masaker je skušal upravičiti s trditvami, da je bil v osnovni šoli žrtev medvrstniškega nasilja. Otroci naj bi se mu smejali, ker je imel temnejšo polt, z njim se niso hoteli družiti. Pa še, da so se vaščani norčevali iz njega in spletkarili proti njemu. »Že vse od malih nog me spremljata krivica in žalost, nepravičnost družbe, ki jo občutim na lastni koži,« je po navedbah srbskih medijev zaupal preiskovalcem.

Domačini v Duboni so imeli slabo mnenje tako o njem kot o celi družini. »Bili so ljubosumni, ker sem se družil z znanimi osebnostmi in tudi osebo, ki je bila v resničnostnem šovu. Ljubosumni so bili tudi, ker sem vozil dober motor, ker sem privlačil lepa dekleta. Občutil sem njihovo posmehovanje, izzivanje,« je izjavil. Jezilo ga je tudi, ker so grdo govorili o njegovem očetu. Povedal je še, kako jih je želel le prestrašiti in jim pokazati, da z njim ni pametno češenj zobati. »Šele zdaj sem ugotovil, da je bilo moje razmišljanje napačno. Ampak z nikomer se nisem mogel pogovoriti. Če bi mi kdo takrat dal nasvet, bi ravnal drugače,« je po poročanju Kurirja na zaslišanju povedal Blažić.

Leto dni vadil streljanje

Načrt je kar dolgo koval, saj se je dobro leto dni uril v streljanju. Vse od takrat, ko je v domači hiši našel kalašnikovko in pištolo. Včasih se je odpravil na strelišče, kjer je vadil pod strogim nadzorom strokovnjaka. Večkrat je vadil tudi v kleti domače hiše, kjer je po lastnih navedbah streljal v vreče peska. Znan je bil po bahavem in agresivnem vedenju, a za svoja dejanja doslej ni odgovarjal. Tudi ne za incident pred leti, ko je z motorjem trčil v policista. Iz težav ga je večkrat rešil oče Radiša.

Tožilstvo mu očita umore, nedovoljeno proizvodnjo, posest in nošenje orožja, ugrabitev in nepooblaščeno uporabo tujega vozila. Grozi mu 20 let zapora, saj takrat še ni dopolnil 21 let in je bil mlajši polnoletnik. Njegov oče, podpolkovnik srbske vojske, je obtožen nedovoljenega posedovanja orožja in eksplozivnih sredstev.