Nemogoče si je predstavljati, kaj je bila primorana pred petimi leti prestajati ženska, ki ji je Aleksandar Miljuš v garažni hiši v Klinetovi ulici v Mariboru zagrozil s pištolo in jo ugrabil z namenom, da se polasti njenega avtomobila in prihrankov na bančnem računu. Zaradi tatvine avtomobila in ugrabitve Mariborčanke Miljuš na zatožni klopi ne sedi sam. Preiskovalci so namreč prepričani, da je pri tem sodelovala tudi Irena Ajdnik.
Zgodba o 80.000 evrih na računu
»Kar se mi je zgodilo, me preganja še danes. Imam nočne more, vsakič z velikim zadržkom sedem v avto. Preganja me občutek, da se bo ponovilo, da bo spet nekdo sedel na zadnji sedež, mi zagrozil s pištolo,« je oškodovanka prejšnji teden na sojenju Miljušu poskušala sodniku Gregorju Pograjcu opisati njen najhujši dan v življenju. Bil je 25. september 2019. Zjutraj se je nič hudega sluteč odpravila do avta, sedla vanj in se nameravala odpeljati v službo, a ji je obtoženi prekrižal načrte. »Nenadoma je odprl avtomobilska vrata, sedel na zadnji sedež v avtu, mi prislonil pištolo na tilnik in ukazal, da upoštevam navodila,« je morala vidno prizadeta oškodovanka, ki se ji je na sojenju pričel tresti glas, noge pa je niso več držale, ponovno podoživljati ugrabitev.
Miljuš je Mariborčanki ukazal, da odpelje v Stražunski gozd. Tam je od nje zahteval, da mu izroči bančno kartico, pove PIN-kodo, izroči osebno izkaznico in izklopi mobilni telefon. Nato jo je zvezal s plastičnimi vezicami in jo prisili, da je legla v prtljažnik. Zadrževal jo je vse do naslednjega dne in ji neprestano govoril, da če bo dobil od šefov naročilo za likvidacijo, jo bo ustrelil ali uprizoril, da je naredila samomor s prevelikim odmerkom mamil, lahko pa tudi, da jo bo vrgel v reko. Po pričevanju Mariborčanke se ji je obtoženi predstavil kot plačani morilec, član mednarodne kriminalne združbe, ki je z novo nalogo, da torej ugrabi prav njo, prišel iz Švice.
Razložil ji je, da je bilo na njen bančni račun nakazanih 80.000 evrov in da mu bo njegova nadrejena, ki da je ljubljenka glavnega šefa združbe, dala navodila, kako naj pride do denarja in kaj naj potem naredi z njo. Mariborčanka, ki je bila takrat zaposlena v Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB), je ugrabitelju verjela, da je nekdo na njen račun nakazal navedeni znesek. Kot zaposleni v DUTB, kjer je bila deležna tudi izobraževanj o pranju denarja, se ji je zgodba, ki ji jo je prodal Miljuš, zdela povsem verjetna, celo »tipična zgodba o pranju denarja«. Ob enem izmed postankov je obtoženi ugrabljeni tudi rekel, da gre z njeno kartico na bankomat preverit, ali je denar že na računu. »Prvič je rekel, da ni mogel preveriti stanja, nato sva šla na drugo lokacijo, in ko se je vrnil v avto, je rekel, da je denar na računu. Verjela sem,« je pričala oškodovanka, ki je imela takrat na računu zgolj kakšnih 1000 evrov. Zakaj je Miljuš za žrtev izbral ravno njo, doslej še ni bilo pojasnjeno. Mariborčanka pravi, da obtoženega ne pozna in da je prepričana, da ga pred ugrabitvijo ni nikoli srečala.
Med ugrabitvijo zapeljal v McDrive
Obtoženi je bil po besedah Mariborčanke ves čas na telefonski zvezi z neko žensko. Ujela je, da jo je imenoval Irena. Te ženske ni videla, vendar o njej domneva, da ji je prav ona v Stražunski gozd pripeljala prvo hrano. »V avtu imam vedno vodo, piškote, čokolado, za primer, da mi pade sladkor. Vse to mi je obtoženi pojedel, jaz pa sem mu nato povedala, da sem sladkorna bolnica in da moram jesti. Poklical je nekoga, nekdo se je pripeljal v gozd in dobila sem kruh in sirni namaz,« se je spominjala oškodovanka. Omenila je še, da jo je obtoženi, potem ko je preveril, kaj sme jesti, peljal v McDrive, ji priskrbel hamburger in odpeljal nazaj v Stražun. V tamkajšnjem gozdu je ni stražil samo Miljuš. Prišel je še neki drug moški in jo stražil več ur. Njegovega obraza ni videla, saj si je morala vsakič, ko je smela iz prtljažnika na potrebo, povezniti jakno na glavo.
Miljuš je Mariborčanko zadrževal dva dni, v tem času ji je večkrat deloval »vidno pod vplivom drog«, je pričala oškodovanka. V enem od teh trenutkov je ocenila, da ga mora pregovoriti, da jo izpusti. Prepričevala ga je, da ji bo zmanjkalo inzulina, da je menjava inzulinske črpalke tako zahtevna, da pri tem potrebuje pomoč, zato jo bo kdo od bližnjih pričel pogrešati, da jo bo bržčas iskala tudi policija. Ko se je Miljuš odločil, da jo bo izpustil, je oškodovanki zabičal, da ne sme na policijo. »Nekaj je hotel za garancijo, zato mi je dal na izbiro dve možnosti. Prva je bila, da me odpeljejo v neko hišo, kjer bi me slikali golo in bi fotografije objavili, če bi šla na policijo. Druga možnost pa je bila, da nanj prepišem avtomobil,« je povedala Mariborčanka, ki je izbrala drugo možnost. Po tistem, ko je na ugrabitelja prepisala avtomobil, so jo nekje v Zrkovcih iz njene škode premestili v prtljažnik drugega avtomobila. Miljuš je žrtev tako pripeljal nazaj na mesto, kjer jo je ugrabil, ji rekel, da bo avto dobila nazaj, če ne bo šla na policijo, odvzeti računalnik pa da ji bo nekdo prinesel domov »čez deset minut«. Ko jo je končno izpustil, je bilo Mariborčanki vseeno za avto in računalnik, zato je policiji prijavila, kaj se ji je zgodilo. x
