Reševalci so 30. septembra 2018 okoli pol osmih zvečer obvestili policijo o telefonskem klicu, da so v naselju Tišina v Prekmurju našli mrtvo žensko. Preiskava je pokazala, da je 46-letnico ubil 59-letni sosed, ki je nato še isti večer na svoji podstrehi naredil samomor. Popoldne jo je klical po telefonu in se najavil na kavo. Po vsej verjetnosti je med obiskom med njima prišlo do spora, po navajanju policije je bilo posredi ljubosumje. Izkazalo se je, da jo je z nožem na preklop sedemkrat zabodel v vrat, prsni koš in trebuh. Potem se je vrnil domov in končal svoje življenje. Kljub temu da je nož pred smrtjo umil, so na njem našli sledi pokojničine krvi in storilčevo DNK. Prav tako so njeno kri našli na njegovi trenirki.
Pokojnemu morilcu niso kršili pravic
Ker je umrl, so (pred)kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja umora zoper njega ustavili. Je pa, tako kot v podobnih primerih, ostalo odprto vprašanje odškodnine. Mama pokojne jo je s tožbo terjala od njegovih dedičev za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin. Po obligacijskem zakoniku imajo namreč starši pravico do denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi smrti svojih otrok, če so izpolnjeni pogoji odškodninske odgovornosti. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi poročil o policijski preiskavi in nacionalnega forenzičnega laboratorija ter zaslišanja priče – policista ocenilo, da je do smrti tožničine hčerke prišlo zaradi protipravnega ravnanja prednika tožencev, in zaključilo, da je odgovoren za povzročeno škodo. Dedičema je odredilo plačilo 15.000 evrov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od junija 2022, vrednost podedovanega premoženja pa sicer znaša 18.930 evrov.
Zoper razsodbo sta se pritožila, a jo je mariborsko višje sodišče nedavno v celoti potrdilo. Trdila sta, da je prvostopenjsko sodišče poseglo v domnevo nedolžnosti njunega prednika. Sodniki so jima odgovorili, da se v tem postopku ne presoja, ali je storil kaznivo dejanje, zato v njegovo domnevno nedolžnosti ni moglo biti poseženo. Šlo je zgolj za ugotavljanje, ali so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Prav tako so zavrnili navedbe, da mu ni bila zagotovljena kontradiktorna obravnava in s tem pošteno sojenje. Načelo kontradiktornosti strankam v postopku zagotavlja, da se lahko opredelijo do vseh vprašanj, pomembnih za odločitev, ter branijo svoje pravice in interese. Sodniki so toženca opozorili, da sta stranki v tej pravdi onadva in ne njun prednik. Tako mu pravice niso mogle biti kršene. Poudarili so tudi, da sta kot univerzalna pravna naslednika (dediča) »stopila« v njegov (zapustnikov) pravni položaj in odgovarjata tudi za njegove obveznosti, ki so predmet tega postopka.
Smrt otroka nekaj najhujšega
Dediča sta se pritožila tudi zoper oceno tožničine škode, vendar so jima višji sodniki odgovorili, da je »razumna in življenjsko sprejemljiva«. Pokojnica in njena mama sta si bili naklonjeni, med njima je bila čustvena povezanost. Zadnjih dvajset let sta sicer živeli sedem kilometrov narazen, vendar sta se videli vsakodnevno. Nosili sta si kosilo, hči je bila mamina desna roka, kajti pomagala ji je pri skrbi za starše in pokojničinega brata. Ob njeni smrti je bila mama stara 67 let, izgubila je vso življenjsko energijo, kar je sodišču podrobno opisala. Vse skupaj je bilo še bolj težko zaradi načina, kako je hči umrla.
»Splošno znano je, da je za vsakega starša smrt otroka verjetno nekaj najhujšega in travmatičnega, kar se mu v življenju lahko zgodi, še toliko bolj, ko je smrt posledica nasilnega napada,« so v sodbi zapisali višji sodniki. Zoper višino odškodnine v nasprotju s tožencema niso imeli nobenih pripomb. Je na spodnji meji prisojenih odškodnin staršem zaradi duševnih bolečin zaradi smrti otrok. Sodišče je upoštevalo, da je bila pokojna že odrasla, da se je v svojih dvajsetih letih preselila na svoje in je s sinom živela samostojno življenje. Odškodnina je torej drugačna kot v primeru še mladoletnega otroka.
