Na sojenju zakoncema Bajželj, ki jima tožilstvo očita napeljevanje k umoru, je ena izmed pomembnih prič pred dnevi bistveno spremenila svoj pogled na potek dogodkov. Peter S. je na sodišču povedal, da je med enim izmed pogovorov na pijači »prišlo na dan, da je Lidija naročila umor Amarja T. dvema fantoma iz Srbije, ki sta vzela ta denar, umor pa se ni izvršil«. To informacijo je po lastnem pripovedovanju nato sporočil najboljšemu prijatelju Enesu, ki je boter domnevne tarče in ki naj bi mu Lidija Giuliatti Bajželj nato prav tako naročila umor. Enes je nazadnje o vsem skupaj obvestil Amarja, ki se je za pomoč obrnil na policijo.

Še v sodni preiskavi je Peter S. govoril bistveno drugače, in sicer, da mu je za naročilo umora povedal Enes, namesto »fantov iz Srbije« pa je omenjal dva Kranjčana. Na glavni obravnavi je tudi povedal, da je bil v Enesovem stanovanju, ko sta po Amarjevi prijavi k njemu prišla dva kriminalista, v sodni preiskavi pa je trdil, da je bil tam nekaj mesecev prej, ko je k Enesu prišla na pogovor Giuliatti-Bajžljeva.

Enkrat videl poskus uboja, drugič ne

Podobne težave z bistveno spremenjenimi izjavami ima sodišče tudi na sojenju zaradi poskusa uboja na Kongresnem trgu v Ljubljani. »Takrat je nož potegnil ven in Vojka zabodel v hrbet. Najprej sem mislil, da ga je čisto malo, šele potem sem videl, kaj je res bilo. Kri je kar lila z njegovega hrbta. Vojko najprej sploh ni vedel, da je poškodovan, potem pa je ena od punc dvignila njegov pulover ...« je v sodni preiskavi pred preiskovalnim sodnikom nazorno opisala priča, ki je pred dnevi na glavni obravnavi vztrajala, da napada sploh ni videla, niti se ne spomni, da bi že kdaj pričala. »Očitno nas hočete imeti za norca. Ali ste lagali takrat ali zdaj. Tožilstvo resno razmišlja, da bi zoper vas vložilo obtožnico. Nihče ni tako kratke pameti, da bi temu nasedel,« se je ob tem upravičeno razburila tožilka, ki pa se je verjetno tudi sama zavedala, da so obsodbe zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe precej redke. Lani je bilo v Sloveniji zaradi krive izpovedbe obsojenih šest obdolžencev, med temi eden na krajšo zaporno kazen, drugi na denarno, štirje pa na pogojno zaporno kazen. Kazenski zakonik za krivo pričanje za najhujše oblike laganja (za laganje s hujšimi posledicami) v kazenskih postopkih sicer predvideva celo do osem let zapora.

Vrhovno državno tožilstvo: »Vpliv lažne izpovedbe v postopkih je vedno odvisen od obstoja drugih dokazov glede istega dejstva. Če teh ni, je vpliv krive izpovedbe lahko odločilen in obratno.«

 

 

»Delež izgube spomina je neverjeten,« je bil pred dnevi na posvetu o specializiranem kazenskem sodstvu sarkastičen vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič, ki je opozoril, da pri obravnavi organiziranega kriminala številne skesance, ki se v zameno za nižjo kazen pogodijo s tožilstvom in priznajo krivdo, na sojenju njihovim pajdašem čudežno zapusti spomin. Zato si tožilci želijo, da bi bili obsojenci, ki so priznali krivdo, v nadaljevanju postopka dolžni pričati proti preostalim obtožencem.

Laži so lahko odločilne

»Vpliv lažne izpovedbe v postopkih je vedno odvisen od obstoja drugih dokazov glede istega dejstva. Če teh ni, je vpliv krive izpovedbe lahko odločilen in obratno,« o vplivu, ki ga imajo kriva pričanja, pravijo na vrhovnem državnem tožilstvu, kjer ocenjujejo, da je sama zakonska ureditev kaznivega dejanja krive izpovedbe ustrezna, pojavljajo pa se težave pri dokazovanju »subjektivnega odnosa storilca do neresničnih navedb, torej v dokazovanju naklepa«. To pomeni, da ni dovolj dokazati, da je storilec izjavil objektivno neresnico, temveč tudi, da je načrtno lagal in se tega povsem zavedal.

Lani je bilo v Sloveniji zaradi krive izpovedbe obsojenih šest obdolžencev, med temi eden na krajšo zaporno kazen, drugi na denarno, štirje pa na pogojno zaporno kazen.

 

»Če državni tožilec med kazenskim postopkom zazna lažnivo izpovedbo in je v dokaznem smislu podan sum, da gre za storitev takšnega kaznivega dejanja, se odpre nov kazenski spis, zbere dodatne dokaze, lahko pa, če že razpoložljivi dokazi utemeljujejo sum storitve kaznivega dejanja, vloži zahtevo za preiskavo ali celo neposredni obtožni akt,« na vrhovnem tožilstvu naštevajo možnosti, ki jih imajo tožilci, kadar zaznajo naklepno laganje v postopkih.

Laži so v teh primerih celo natančno dokumentirane, saj se na sodišču pričevanja snemajo, ali pa se mora priča podpisati pod zapisnik. Zato je treba »le« še dokazati naklep. Kljub temu so tožilci letos vložili le pet obtožb zaradi krive izpovedbe. 

Privilegij zoper samoobtožbo

Po slovenskem kazenskem zakoniku je kaznivo, če priča, izvedenec, cenilec, prevajalec ali tolmač pred sodiščem, v prekrškovnih postopkih, parlamentarni preiskavi, delovnopravnih, disciplinskih ali upravnih postopkih krivo priča. Zato so praktično vsi, ki pričajo na sodišču, dolžni sodelovati s sodiščem in govoriti resnico. Obstajajo pa tudi izjeme. Zakon o kazenskem postopku denimo našteva, komu ni treba pričati – med takšnimi so ožji svojci obtoženega pa tudi njegovi morebitni verski spovedniki, odvetniki, zdravniki, socialni delavci, psihologi ... Tudi same obtožene varuje tako imenovani privilegij zoper samoobtožbo, po katerem se niso dolžni zagovarjati. Če se, pa jim ni treba priznati krivde oziroma pričati v lastno škodo, kar v praksi pomeni, da se lahko branijo praktično brez omejitev, tudi z lažmi.

 

Priporočamo