Sila nenavaden in zapleten primer prometne nesreče se je znašel na celjskem okrajnem sodišču. Spis je bil po tem, ko so višji sodniki že dvakrat razveljavili sodbo prvostopenjskega okrajnega sodišča, dodeljen kazenski sodnici Saši Kovačič.

Boštjan Trobiš, doma iz Škofje vasi pri Celju, je bil doslej že dvakrat nepravnomočno spoznan za krivega povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, za kar je bil dvakrat obsojen na pogojno kazen dveh mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Ker je bila sodba na višjem sodišču že dvakrat razveljavljena in vrnjena v ponovno sojenje, je 46-letnik na zatožno klop sedel še tretjič in poslušal obtožnico. V njej mu očitajo, da je februarja 2018 v semaforiziranem križišču pri celjskem Planetu Tuš povzročil prometno nesrečo iz malomarnosti, v kateri naj bi trčil s kolesarko. Slednja je po trku padla in se huje telesno poškodovala, zlomila si je zapestje in poškodovala glavo. A Trobiš ves čas trdi, da ne more priznati krivde, saj da je kolesarka padla sama, ker se je najverjetneje prestrašila. V veliki meri pa da je za to kriva sama, saj je bila v temi in dežju povsem brez luči in odsevnih teles, oblečena v črno, na krmilu kolesa je imela vrečko, za nameček pa je vozila po napačni strani in zapeljala čez prehod za pešce.

Tudi oškodovana prejela plačilni nalog

»Ko sem čakal pri rdeči luči, je nisem videl. Pri zeleni sem speljal, ko se je od nekod pripeljala. Ker je moj sopotnik zavpil, sem sunkovito zavrl. Na glavi je imela kapuco, zato verjetno tudi ona mene ni opazila. Res pa tudi sam nisem dobro videl, saj so bile na steklu vrat dežne kapljice, z nasprotne strani pa so me slepile luči drugih vozil, ki so stala pri semaforju,« je Trobiš povedal v svoj bran. Obtožnica mu očita, da je pri speljevanju kolesarki zaprl pot in je ni spustil mimo.

Oškodovanka Ljudmila J. je pred nekaj meseci umrla, zato sodišče razpolaga zgolj z njenimi izpovedbami, ki so v spisu. Na sodišču je bila zaslišana štirikrat. Sodišče je na zadnji obravnavi zaslišalo tudi sopotnika v vozilu povzročitelja Gorazda L., ki je povedal, da je bila kolesarka v temnih oblačilih in s kapuco na glavi. »Nisva je zadela, saj bi nama v tem primeru padla na pokrov avtomobila, tako pa je padla na levo stran. In še v rdečo luč je peljala,« je dejal. Kolesarka je v preteklosti zatrdila, da je videla avto, a je mislila, da mu bo uspela uiti. Pa tudi, da jo je povzročitelj želel pobrati, a mu tega ni dovolila, zato jo je pobral nekdo drug.

S primerom sta se ukvarjala tudi dva izvedenca cestnoprometne stroke. Eden je zapisal, da se avto kolesa ni dotaknil, saj na slednjem ni bilo sledi trka. Drugi pa je pod levim žarometom sicer opazil ris, a ga ni mogel z gotovostjo povezati z nesrečo. »Čudi me, kako so izvedenci ugotovili, da ni bilo kontakta. Sama od sebe že nisem padla. Na kraju je priznal, da me je zbil, ko pa se je posvetoval z odvetnikom, je govoril drugače. Dobila sem kazen za prekršek, in sicer 40 evrov, ker nisem imela luči,« je na sodišču še povedala pokojna oškodovanka.

Da je tudi sama kršila pravila, je na sodišču izpovedal Miran Omerzel, prometni policist v patrulji, ki je obravnavala nesrečo. »Voznik je izsilil prednost pri kolesarki, ta pa je nepravilno prečkala cesto. Morala bi peljati okrog, saj je tam le prehod za pešce. Trčenje je bilo blago, hitrost avtomobila pa krepko pod dovoljeno. Zaviralna pot je merila 1,2 metra. Na avtomobilu je bila sveža praska. Voznik bi se v vsakem primeru moral prepričati, ali lahko varno zapelje v križišče. Kolesarka bi lahko tudi hodila ob kolesu. Kolesar ima prednost pri prečkanju, če vozi pravilno, sicer ne,« je dejal policist in s tem odgovornost obeh vpletenih porazdelil.