Darko in Tina (gre za izmišljeni imeni, primer pa je resničen) sta bila dve leti v intimnem razmerju, v tem času pa sta – z njenim soglasjem – ustvarila nekaj njenih golih fotografij. Potem sta se razšla. V začetku avgusta 2010 je Darko obiskal lokal, v katerem je delala kot natakarica. Hudo opitemu mu ni hotela postreči alkohola. To mu ni bilo všeč, šel je domov in kmalu zatem je na svojem profilu na facebooku objavil njeno golo fotografijo. »Zdej pa toži pa se norca delej:)« in »Ne moreš ti mene sf**at« je komentiral ob fotografiji z ženskim spolovilom in roko s prstanom. Po eni uri je objavo izbrisal. Na kočevskem sodišču je bil maja 2011 zaradi neupravičenega slikovnega snemanja obsojen na pogojno kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, saj da je s svojim naklepnim dejanjem občutno posegel v zasebnost bivše partnerice, jo s tem hotel ponižati in se ji maščevati zaradi prijav policiji ter zavrnitve postrežbe v lokalu.
Višje sodišče je po pritožbi obrambe potrdilo sodbo okrajnega sodišča, zagovornica obsojenega pa je potem vložila še zahtevo za varstvo zakonitosti. Soglasje oškodovanke za fotografiranje je po njenem mnenju izključilo protipravnost ravnanja obsojenca, saj zakonsko določilo ni zahtevalo, da bi moral pridobiti še posebno soglasje za nadaljnji prikaz oziroma objavo posnetka. Vrhovno sodišče je septembra 2012 ugotovilo, da Darku očitano dejanje ni imelo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, in ga je oprostilo. »Dejanje bi bilo kaznivo le v primeru, če bi šlo za posnetek, narejen brez soglasja oškodovanca, ki bi občutno posegel v njegovo zasebnost,« so utemeljili odločitev. Leta 2017 se je nato zakonodaja vendarle zaostrila.
Za maščevalno pornografijo (v angleščini se uporablja izraz revenge porn) gre, kadar storilec javno objavi posnetek, fotografije ali sporočila druge osebe s seksualno vsebino brez privolitve te osebe in s tem huje prizadene njeno zasebnost, z definicijo postreže mag. prava Nina Terglav. Pri nas je kazniva od leta 2017. Na ministrstvu za pravosodje so takrat ob vse pogostejših zlorabah spleta, njegovih orodij in aplikacij za nadlegovanje in izsiljevanje oseb z objavljanjem njihovih posnetkov ali sporočil s seksualno vsebino predlagali nov šesti odstavek 143. člena kazenskega zakonika, ki opredeljuje zlorabo osebnih podatkov. »Predpisana je tudi strožja kazen zapora od treh mesecev do treh let, kar je sorazmerno strožja kazen od tiste, ki je predpisana v petem odstavku 143. člena, ki določa kaznivo dejanje objave občutljivih osebnih podatkov, saj prav objava seksualnih vsebin brez privolitve pomeni hud poseg v zasebnost določene osebe,« so sporočili s Ministrstva za pravosodje in ocenili, da je obravnavano področje z vidika kazenskega materialnega prava trenutno ustrezno urejeno.
Prikazovanje prijateljem ni kaznivo
Da se posamezniku lahko očita storitev tega kaznivega dejanja, mora biti objava javna - na televiziji, v časopisu, prek portala ali, kar je najbolj enostavno in dostopno večini, prek družbenega omrežja. Kaj pa se zgodi, če moški, vendarle so povečini oni storilci, fotografije ali posnetke v zasebnosti pokaže »le« svojim prijateljem? »Gre za pravno praznino. Tako prikazovanje ni kaznivo, saj zakon določa javno objavo. Žrtev v takem primeru žal nima učinkovitega mehanizma, razen da se poda v zasebno tožbo. Civilni postopek lahko sproži zaradi razžalitve zoper čast in dobro ime, vloži odškodninsko tožbo, lahko zahteva umik materiala s spleta in skuša doseči prepoved morebitne nadaljnje ali ponovne objave,« pojasni Nina Terglav. Občutka, da bi veliko žrtev prijavljalo taka kazniva dejanja, nima. Vsaj zaenkrat še ne. Kot največji razlog izpostavi občutek osramočenosti žrtve, ki si želi na slabo izkušnjo čim prej pozabiti, obenem pa noče iti skozi sodni postopek.
Policija je v zadnjih petih letih obravnavala med pet in sedem kaznivih dejanj na podlagi 6. odstavka 143. člena letno. Težko ocenjujejo, koliko takšnih dejanj ostane neprijavljenih, zavedajo pa se, da se žrtve za prijavo težko odločijo. »Zavedajo se, da bodo s tem še naprej izpostavljene v različnih postopkih, in bi si na tak način podaljševale občutek nemoči, diskreditacije, neprijetnega občutka, jeze in sramu,« nam je že pred časom pojasnil Drago Menegalija, predstavnik policije za odnose z javnostmi. Žrtvam svetujejo, da v takih primerih beležijo vso komunikacijo, denimo s posnetki zaslona, ter v primeru objave posnetkov dejanje nemudoma prijavijo policiji.
Manipulacija
Po podatkih Evropskega inštituta za enakost spolov spletno nasilje doživi vsaka deseta ženska, starejša od petnajst let, statistiko pa potrjuje študija Agencije EU za temeljne pravice, saj je med pet in osemnajst odstotkov Evropejk v odrasli dobi že bilo žrtev spletnega nasilja. Delež med mladostniki je še višji, po raziskavi projekta Odklikni! so dekleta v Sloveniji pogostejše tarče nadlegovanja kot njihovi vrstniki. Tako je sicer tudi drugod po svetu. Čeprav lahko spletno nasilje vpliva tudi na moške, ženske in dekleta doživljajo drugačne in bolj travmatične oblike spletnega nasilja. Zadnja leta v medijih vse več poročamo o intimnopartnerskem nasilju, ki se preliva tudi v digitalni svet. V izvirniku »cyber dating abuse« pravijo uporabi elektronskih komunikacij in interneta za izvajanje nasilja, omejevanja, zastraševanja in nadzora moških nad (bivšo) partnerko.
»Ta oblika spolnega nasilja se lahko pojavi v različnih oblikah in z različnimi nameni. Nasilni partnerji se k tej taktiki maščevanja pogosto zatečejo, ko ženska odnos že prekine, ali pa le napove odhod iz zveze,« pravi sociologinja dr. Jasna Podreka, strokovnjakinja na področju preučevanja nasilja nad ženskami in prostovoljka Društva SOS telefon. »Je pa to tudi sredstvo manipulacije, s katerim moški žensko z grožnjo prisili, da ostane z njim. Če ga bo zapustila, ji grozi, da bo njene intimne posnetke poslal njeni družini, prijateljem, ali pa jih bo javno objavil na spletu,« še dodaja. Skoraj praviloma gre za vzorec nasilja, ki se po razhodu le nadaljuje. Ti moški so v preteklosti povečini že bili nasilni do svojih partnerk, če ne že fizično, pa psihično – bili so pretirano nadzorovalni in posesivni, še razlaga sociologinja.
Travme, ki lahko vodijo v samomor
Čeprav je primerov maščevalne pornografije vedno več (statistika sicer povsem ne razkriva razsežnosti tega pojava), se o tovrstnem nasilju še vseeno premalo govori. Sploh žrtve v večini primerov molčijo, groženj ali delitve njihovih posnetkov pa ne prijavijo. »Ne upajo si spregovoriti, sram jih je, da so pristale na snemanje ali pa da so nekomu poslale svojo golo fotografijo. Mislijo, da so s tem storile nekaj narobe. Počutijo se krive in delno odgovorne za to, kar se jim dogaja,« izpostavlja sociologinja Podreka. Ravno zaradi tega jim je nujno zagotoviti, da ni nič narobe s tem, če so nekomu, ki so mu zaupale, poslale fotografije, ampak da je narobe ravnal tisti, ki je te posnetke izkoristil v tako nizkotne namene. »Kaznivo dejanje ni pošiljanje takega materiala, temveč to, da ga je nekdo zlorabil proti vaši volji,« nagovarja žrtve maščevalne pornografije, pa tudi širšo družbo. Zgodi se namreč tudi, da žrtev obsodi prav družba.
Kot primer navede zgodbo učiteljice v Italiji, bivši partner katere je javno objavil posnetek njunega spolnega odnosa, ona pa je zaradi tega izgubila službo. »Sodišče je kasneje odločilo, da je delodajalec ravnal narobe, službo je dobila nazaj. A je bila vendarle v vmesnem času ona 'obsojena', ne pa bivši partner, ki je storil kaznivo dejanje. Službo je dobila nazaj, madež pa je ostal,« strokovnjakinja opisuje enega od bolj izstopajočih primerov v regiji in poudarja, da ima maščevalna pornografija tudi izjemno hud učinek na duševno zdravje žrtev. Posledice so dolgoročne in travmatične, poleg službe lahko izgubijo tudi prijatelje, socialno mrežo, po besedah psihiatrov lahko učinke primerjamo celo s posledicami posilstva. Znani so tudi primeri, v katerih so si žrtve vzele življenje. Šlo je za mlajša dekleta, ki niso mogla prenesti take javne osramotitve.
