Televizijski voditelj Mario Galunič nima miru pred zalezovalko že od leta 2000. V tem času se je dogajalo marsikaj, čakala ga je v bližini doma, pisala mu je po vratih in avtu. Nekoč je celo stopila v njegovo stanovanje, drugič mu je skušala preprečiti vstop. Sprožal je sodne postopke, dosegel prepoved približevanja, a ni zaleglo. Zasipavati ga je začela z elektronsko pošto in sporočili prek facebooka, zaradi česar jo je ponovno prijavil. Gre za obdobje od konca leta 2016 do začetka 2018, ko mu je poslala več tisoč ljubezenskih sporočil in želja, da bi spoznal njenega sina, da bi imela skupaj otroka, da bi bili družina. Pa tudi skoraj 1600 fotografij sebe, otroka, psa. Sodišče je ugotovilo, da je šlo za zalezovanje, a da je bila zaradi duševnih težav neprištevna. Kar pomeni, da je možen le varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja. A čeprav bi po ugotovitvah izvedencev na prostosti utegnila biti nevarna, ji je sodišče izreklo ambulantno zdravljenje, torej s prostosti. Tožilstvo se je na sodbo pritožilo, vendar neuspešno. Tudi višje sodišče se je namreč strinjalo, da ji je mogoče izreči le takšno obliko varnostnega ukrepa. Zaradi načela reformatio in peius, prepovedi spremembe na slabše.
Zdravljenje zaradi
»čezmerne ljubezni«
To je že ponovljeno sojenje v tej zadevi. Na prvem je izvedenka ocenila, da je bila zalezovalka neprištevna, tožilstvo je predlagalo psihiatrično zdravljenje s prostosti in sodišče ga je izreklo. Višje sodišče je nato odredilo novo sojenje, češ da bi morali o duševnem stanju vprašati psihiatrični zavod in ne le enega strokovnjaka. Tokrat so vprašali komisijo ljubljanske medicinske fakultete, ki je ugotovila, da je bila zalezovalka prištevna. Zaradi velikih razlik med mnenjema so se obrnili še na (številnejšo) komisijo mariborske medicinske fakultete. Ta, ki je sodišče najbolj prepričala, pa je spet ocenila, da je šlo za neprištevnost. In da ima ženska duševno motnjo, zaradi katere bi bila lahko nevarna, stopnjo nevarnosti pa bi lahko zmanjšali z zdravljenjem v psihiatrični ustanovi. Sodnica se je z zadnjo ugotovitvijo sicer v celoti strinjala, ji je pa vseeno odredila ambulantno zdravljenje. Zalezovalka se je namreč edina pritožila na prvo razsodbo (tožilstvo se ni), zato ji na drugem sojenju niso mogli izreči strožjega ukrepa kot na prvem.
Na takšno odločitev, izrečeno oktobra lani, sta se pritožila tako obramba kot tožilstvo. Obramba je trdila, da je ženska povsem zdrava in da je šlo zgolj za izražanje zaljubljenosti in naklonjenosti. Zagovornica se je spraševala, zakaj njeni klientki sodišče zaradi čezmerne ljubezni izreka zdravljenje. Višje sodišče se je oprlo na ugotovitve izvedencev, tudi njega so najbolj prepričali mariborski. Predlog obrambe, da bi bilo dobro vprašati še izvedenca iz tujine, so zavrnili. Navedbe obrambe, da morda ljubljanska in mariborska komisija samo »tekmujeta za zmago«, pa ocenili kot nerazumljive.
Če se ne bo zdravila
ali če zdravljenje ne zaleže
Tožilstvo je po drugi strani trdilo, da ima sodišče vso zakonsko podlago za izrek varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja v zdravstvenem zavodu. Kar zadeva načelo o prepovedi spremembe na slabše, je zavzelo stališče, da je varnostni ukrep le en ukrep, ki se izvršuje na dva različna načina. Če bi sodišče na koncu drugega sojenja odredilo zdravljenje v zavodu, torej ne bi šlo za »nov« ukrep. Ukrepa nista toga, lahko prehajata drug v drugega, je zatrjevalo. In da se zdravljenje v ustanovi ne more šteti kot strožji ukrep, saj gre za enako vrsto kazenske sankcije v enakem trajanju. Višje sodišče je takšno razlago zavrnilo: zdravljenje v ustanovi bi bilo za zalezovalko vsekakor sprememba na slabše. Šlo bi za prisilni odvzem svobode in ločitev od otroka. V primeru ambulantnega zdravljenja pa lahko še naprej biva doma in skrbi za otroka.
Odločitev o zdravljenju s prostosti je torej potrjena. Varnostni ukrep lahko traja največ dve leti, vmes pa bodo vsakih šest mesecev preverjali, ali je zdravljenje še potrebno. So pa zalezovalko izrecno opozorili, da ji v primeru, če se ne bo hotela zdraviti oziroma če zdravljenje ne bo uspešno, še vedno lahko odredijo nadaljevanje zdravljenja v zavodu.
