Športniki invalidi se v svoji športni karieri spopadajo s številnimi vidnimi in nevidnimi ovirami, ki jih premagujejo tudi s svojo vztrajnostjo in močno voljo. Tudi pri premagovanju ovir, ki nam jih nastavlja lastna država, je potrebne kar veliko vztrajnosti in prepričevanja odločevalcev.

In eden od skupnih uspehov je zagotovo tudi to, da smo po številnih protestih, pritožbah, tiskovnih konferencah in ne vem čem še vse končno le dosegli in dočakali, da je ministrstvo za kulturo odobrilo financiranje TV prenosov paralimpijskih iger Pariz 2024, ker prvotno teh sredstev ni bilo in obstajala je resna skrb, da prenosov slovenskih paralimpijcev sploh ne bo. Zagotovo gre največ zaslug za to uspešno bitko Nacionalnemu svetu invalidskih organizacij Slovenije in Zvezi za šport invalidov, pa tudi programskemu odboru RTV za invalidske vsebine.

Se je pa na žalost še enkrat več pokazalo, da so vsi odgovorni in pristojni popolnoma pozabili na nevidno invalidnost, na gluhe in naglušne gledalce, ki za spremljanje in razumevanje TV oddaj potrebujejo podnapise in tolmačenje v znakovnem jeziku. Niti ena oddaja, niti en prenos, niti ena podelitev, niti otvoritvena in niti zaključna slovesnost olimpijskih in paralimpijskih iger Pariz 2024 ni bila dostopna gluhim in naglušnim gledalcem v Sloveniji.

Organizatorji so vsemu svetu omogočili dostopnost in razumevanje z angleškimi in francoskimi podnapisi, slovenskih ni bilo nikjer, pa ne zato, ker to ne bi bilo možno, ampak zgolj zato, ker je večni izgovor vseh pristojnih in odgovornih, da ni finančnih sredstev, kar je v bistvu še ena nacionalna sramota več za socialno državo, saj še invalidske oddaje niso dostopne vsem invalidom, kaj šele vsa ostala TV produkcija.

In tudi zaradi takšnega mačehovskega odnosa države do lastnih invalidov z izgubo sluha smo v Sloveniji še zelo daleč od enakih možnosti in dostopnosti za vse.

Boris Horvat Tihi, predsednik Auris Kranj, podpredsednik NSIOS