Na sojenju v zadevi Balkanski bojevnik je včeraj prišlo do presenetljivega preobrata: večina obtoženih z Draganom Tošićem na čelu je priznala krivdo. Tožilki Blanka Žgajnar in Mateja Gončin sta za vsakega predlagali tako visoko zaporno kazen, kot jo je že prestal. Priznanje krivde Tošića in Jakoba Remškarja je sodni senat, ki ga vodi Marjeta Dvornik, že sprejel. O preostalih se bo izrekel v ponedeljek, ko bodo obravnavo nadaljevali.
Sojenje so sicer nameravali nadaljevati z običajnim izvajanjem dokazov. Potem pa so obtoženi začeli kar po vrsti izjavljati, da bi radi dopolnili dosedanji zagovor, in nato priznali krivdo po obtožnici. Vsi razen Đemajlija Mandjuke. S sprejetjem priznanja krivde je v primeru Tošića in Remškarja senat nekoliko pohitel, ker na ponedeljkovo obravnavo ne moreta priti. Obramba ni dajala izjav za medije in ni pojasnila, zakaj tak preobrat, prav tako tega ni komentiralo tožilstvo. Očitno obtoženi sodne sage, ki se vleče že od leta 2010, niso hoteli nadaljevati. Vlekla se je sicer v njihov prid, obstajala je namreč precejšnja verjetnost, da bi primer zastaral, kar bi se zgodilo 23. novembra letos. Vendar, kot kaže, niso hoteli tvegati. Vse zadnje poteze sodišča so namreč dale vedeti, da bo sodstvo naredilo vse, da sojenje konča še pravočasno.
Tretje sojenje se je začelo novembra lani. Obramba je najprej zahtevala izločitev sodnice Mateje Dvornik, češ da so ji primer dodelili mimo sodnega reda. Ker je predsednik okrožnega sodišča zahtevo zavrnil, so zahtevali še njegovo izločitev. Niso uspeli. Ko je obramba zahtevala izločitev dokazov iz sodnega spisa, češ da so bili pridobljeni nezakonito, je senat o tem odločil hitro. In iz spisa, ki je obsegal 28.000 strani, nikakor ni izločil vsega, kar je zahtevala obramba. Ta je potem zahtevala še izločitev senata, ki se je z izločenimi dokazi »okužil«, spet neuspešno. Zaradi tega je menila, da obtoženim na ljubljanskem sodišču ni zagotovljeno pravično sojenje, in predlagala prenos pristojnosti na drugo sodišče. Senata to ni ustavilo: sodnica je napovedala, da bo obravnave nadaljevala še pred odločitvijo predsednika višjega sodišča. Za čas med 1. februarjem in 19. aprilom je razpisala 22 obravnav.
Brez odškodnine
Obstajala je torej »nevarnost«, ki so jo obtoženi očitno vzeli resno. So se pa s priznanjem krivde odpovedali odškodninam, ki bi jih lahko dobili, če bi primer zastaral. Dobili bi jih namreč za čas, ki so ga že prebili za rešetkami. In to ni bil kratek čas. Glavni akterji Tošić, Dragan Beljkaš, Remškar in Peter Khermayer so bili, preden je bilo drugo sojenje razveljavljeno, zaprti že več kot šest let. A če bi bili obsojeni, bi jih verjetno čakala še leta za zapahi. Na drugem sojenju je namreč Tošić dobil 15 let, Dragan Beljkaš 14, Remškar in Khermayer pa deset.
Za akcijo Balkanski bojevnik smo prvič slišali maja 2010, ko so po dolgotrajni preiskavi mednarodne hudodelske združbe, ki naj bi se na veliko ukvarjala s preprodajo in tihotapljenjem kokaina, njen mafijski boter naj bi bil zloglasni srbski kriminalec Darko Šarić, po Sloveniji izvedli številne hišne preiskave in aretacije. Na dan je prišlo, da naj bi bil v slovenski hudodelski združbi glavni Tošić, ki naj bi se v navezi s šefi iz Srbije in Črne gore dogovarjal o nabavi droge in njenem prevozu iz Južne Amerike v Evropo oziroma Italijo. Združba naj bi bila povezana z dvema tonama kokaina, ki so ju oktobra 2009 zaplenili v Urugvaju. Prav tako s stotimi kilogrami kokaina, ki so jih leta 2008 našli v kombiju slovenskega državljana Milana Puljarevića – ustavili so ga v Italiji. V vozilo ga je naložil Slovenec Dejan Zupan, povezan tudi s kokainom, ki so ga mesec pozneje našli v garaži v Milanu. Njihovih naj bi bilo tudi 214 kilogramov droge, ki so jo leta 2009, tudi v Italiji, zasegli Slovencu Stanislavu Udrihu.
Prvo sojenje se je začelo maja 2011. Od sedemnajstih so bili obsojeni le štirje, Anes Selman, Marko Bublić, Dejan Zupan in Sandra Udrih. Da so krivi, je potrdilo tudi višje sodišče, za oproščene pa je sodbo razveljavilo. Drugo sojenje se je končalo marca 2018, obtoženim je senat naložil skupno 85 let zaporne kazni. Višje sodišče je sodbo v precejšnji meri potrdilo, a jo je nato vrhovno sodišče razveljavilo, češ da temelji tudi na nezakonito pridobljenih dokazih.
