Na leto in deset mesecev zapora in 1600 evrov denarne kazni ter petletni izgon iz države so obsodili 49-letnega Abdula Alema Alababidija Alhalaka in 42-letnega Vahida Alšebija, sirska državljana, ki bivata na Švedskem. Sedemnajstega decembra lani popoldne so ju ustavili policisti, ko sta se z BMW peljala po regionalni cesti v Logatcu v smeri avtoceste proti Postojni. V oči jim je padlo, da je bil avto od zadaj videti nenavadno obtežen, in res so na zadnjem sedežu naleteli na štiri sirske državljane brez dovoljenja za vstop v našo državo ali prebivanje v njej. Četverico, staro 26, 19, 18 in 14 let, bila si je v sorodu, so identificirali na podlagi prstnih odtisov, saj so vsi štirje pred tem bivali v logaškem azilnem domu.
V našo državo so nezakonito vstopili 10. decembra, takoj zaprosili za mednarodno zaščito in namestili so jih v azilni dom. Toda njihov cilj je bil, da čim prej odidejo naprej proti Avstriji. Poskusili so že dva dni pozneje, a so jih policisti zasačili, spet so zaprosili za zaščito in znova pristali v azilnem domu. Sedemnajstega decembra so torej poskusili še drugič.
Policija je voznika Alšebija in sovoznika Alhalaka prijela, zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti sta končala v priporu. Tožilstvo ju je obtožilo, da sta migrante tihotapila čez naše ozemlje kot člana hudodelske združbe. Tujci so namreč povedali, da so se z neznanimi člani te združbe dogovorili za pot v Avstrijo oziroma Nemčijo. V Siriji so deponirali denar, ki naj bi zadostoval plačilo poti. Eden je dejal, da je njegov oče za pot v Nemčijo deponiral 6500 evrov, drugi pa, da je sam zase za pot v Avstrijo deponiral 6800 evrov. Med potjo naj bi organizatorji denar postopoma »črpali« in z njim plačevali vpletene, recimo voznike, kot sta bila obtoženca. Na cilju pa bi bil »počrpan« do konca.
Štirje na zadnjem sedežu
Koliko naj bi pripadalo obtoženima, ni jasno. Sodišče tega niti ni razčiščevalo, saj sta očitke takoj priznala. Sodbo so jima izrekli že marca, upoštevaje posebna omilitvena določila sta vsak dobila po leto in osem mesecev zapora, denarno kazen in izgon. Vendar je sodnica iz sodbe izpustila del obtožbe, ki je govoril, da sta Sirca prebežnike tudi spravila v smrtno nevarnost, saj sta na zadnjem sedežu, namenjenem trem osebam, prevažala štiri ljudi. Zato niso mogli biti privezani z varnostnim pasom. Višje sodišče je takšno sodbo razveljavilo, češ da ko sta očitke po obtožbi priznala, sta priznala vse, kar je v njej navedeno. Tako je sodnik Rok Kobal še enkrat opravil narok za izrek kazenske sankcije in na koncu izrekel sodbo, v katero je vključil tudi omenjeni očitek. Zato je izrekel tudi dva meseca višjo kazen kot v razveljavljeni sodbi.
Alhalak je pred tem prosil, da naj bo sodišče milostno. Rekel je, da je bil neumen, ker je to storil, da pa je bil v denarni stiski. Je edini, ki v družini služi denar; povedal je, da ima eno (bolno) ženo Švedskem, drugo, s katero ima dva polnoletna otroka, pa v Siriji. Povedal je, da ima zdravstvene težave, sladkorno bolezen, le eno ledvico, prihodnji mesec ga čaka operacija roke. Na Švedskem se je preživljal kot kuhar, a je bilo delo sezonsko. Alšebi pa je pojasnil, da ima na Švedskem, kjer je delal kot voznik, ženo in tri otroke, najmlajši je star eno leto. Vsak mesec pošilja denar očetu v Turčijo. Sirijo je zapustil, ko se je začela vojna. Tri leta je bil v Turčiji, nato pa pristal na Švedskem.
