Na 16 let zapora in (najdaljši možni) petletni izgon iz države po prestani kazni so včeraj obsodili Michela Stephana, francoskega državljana libanonskih korenin in doktorja kemijskih znanosti, nekoč zaposlenega na Kemijskem inštitutu. Sodni senat pod vodstvom Jasmine Ivančič ni podvomil, da je kriv neuspešnega napeljevanja h kaznivemu dejanju umora. Obramba je sicer predlagala oprostilno sodbo, tožilstvo pa 17 let zapora.
»Za to kaznivo dejanje je zagroženih najmanj 15 let zapora, izjemoma je lahko kazen tudi milejša. A slednje v tem primeru ne pride v poštev. Gre za povratnika, že obsojenega zaradi neuspešnega napeljevanja k uboju. Kar kaže na njegov modus operandi pri reševanju neugodnih življenjskih situacij,« je pojasnila predsednica senata. Ker je bil v preteklosti že obsojen na osemletno zaporno kazen, ki jo prestaja na Dobu (do konca mu ostaja še leto), mu je sodišče moralo izreči tudi enotno kazen, ki znaša 23 let in osem mesecev ter petletni izgon iz države. Ni dvoma, da se bo obramba na sodbo pritožila. Stephan, ki je krivdo vseskozi zanikal, jo je sicer sprejel povsem mirno. Pazljivo je poslušal sodnega tolmača, ki je sproti prevajal sodničine besede, zakaj so ga spoznali za krivega in zakaj takšna kazen.
Zagotovo obtoženčev rokopis
Stephan je bil obtožen, da je proti koncu leta 2017, ko je bil priprt zaradi napeljevanja k uboju nekdanjega sodelavca na Kemijskem inštitutu, koval načrt za likvidacijo kronske priče v tistem primeru. O svojih načrtih je pripovedoval Alenu Kraljeviću, s katerim sta si delila celico v zaporu na Povšetovi. Nanj je pritiskal, da bi pregovoril drugega pripornika Mervana Šljivarja, za katerega se je vedelo, da je obtožen umora, da bi izkoristil svoje zveze zunaj in našel ljudi za usmrtitev. Šljivarja pa naj bi nagovarjal tudi sam. Svojega na srečo ni dosegel; Šljivar in Kraljević sta namreč njegove načrte zaupala policiji. Kraljević ji je predal tudi zelo obremenilno »dokumentacijo«. Sproti si je namreč zapisoval Stephanove ideje in razmisleke, na primer, kako bi pričo lahko usmrtili. Recimo, jo poškropili z živim srebrom in nato truplo posuli z nekim prahom, da ga zakopanega ne bi zavohali psi. Morda pa skozi kukalo stanovanja spustili bojni strup (sarin ali soman) ali pa ga, takšna je bila zadnja varianta, ustrelili.
Kraljević je policiji predal tudi nekaj listov, ki jih je popisal sam Stephan. Zapisal je osebne podatke svoje tarče, Alija H. R. R., opisal njegove družinske razmere, napotke, kako priti do njegovega stanovanja, skiciral njegov videz, zapisal imena njegovih otrok in soproge, njegove vsakodnevne navade, kje je zaposlen in celo podatke o njegovih nadrejenih ter njihovih prijateljih in otrocih. »Te podrobnosti niso bile nikoli javno znane, kajti ta oseba je imela status zaščitene priče. Zanje je vedel le Stephan, ki je pričo poznal,« je včeraj razložila sodnica. Na Stephanove navedbe, da avtor pisanja ni on, pač pa da gre za ponaredek, je odgovorila, da to ni res. Kajti pregledal ga je tudi sodni izvedenec in na nivoju »popolne gotovosti« potrdil, da gre za Stephanov rokopis.
Kolateralna vojna škoda
Obtoženi se je vseskozi zagovarjal, da Kraljević in Šljivar lažeta. Kraljević da se mu je hotel maščevati, ker je od njega zahteval denar (najprej 2000 in nato 1000 evrov), pa mu ga ni dal. Šljivar pa zato, ker mu ni hotel izdati recepta za izdelavo droge. O Kraljeviću je govoril kot o zlobi, zlu, podgani. Po sodničinih besedah so se nekatere Kraljevićeve izjave res izkazale za netočne, a svojo izpoved je v sedmih letih in več zaslišanjih zelo malo spremenil. Tudi za Šljivarja je dejala, da je bil konsistenten. Z očitki, da si je Kraljević v zameno za ovadbo izposloval koristi, se ni strinjala. »Kvečjemu obratno, zaradi tega je bil večkrat klican na sodišče, podrobneje smo ga zasliševali,« je odvrnila in dodala, da si česa takega nihče ne bi želel namenoma nakopati.
Obramba je trdila, da kemijske snovi, s katerimi je Stephan po trditvah tožilstva načrtoval usmrtitev priče, niso dobavljive. Sinteza je zahtevna, draga, umrl bi tudi tisti, ki bi z njimi rokoval. Ivančičeva je odvrnila, da je sarin in soman mogoče kupiti na črnem trgu, v tujini, kjer je imel Stephan zveze. Opozorila pa je tudi na Kraljevićevo pričanje o Stephanovih navedbah, da je v vsaki vojni tudi kolateralna škoda.
Pri odmeri kazni so našli le eno olajševalno okoliščino: da je ostalo le pri ustnem prepričevanju, a po zaslugi Kraljevića in Šljivarja.
Obtoženi mora plačati tudi stroške kazenskega postopka. »Ima premoženje, sam je rekel, da je že v priporu pisal članke in prispevke. V zaključni besedi pa dejal, da ček, ki ga je prejel iz ZDA, še ni bil unovčen,« je razložila.