»Če imaš denar, dobiš vse. Heroin, 'belo', 'spice', tablete, pomirjevala ...« na vprašanje, kakšne droge je mogoče dobiti v slovenskih zaporih, izstreli Sašo (zaradi anonimnosti smo ime sogovornika spremenili). Bo pa treba za zapahi zanje odšteti za kako tretjino več kot na prostosti. Koliko povprečen odvisnik dnevno porabi za droge, sogovornik ne zna povsem oceniti, običajno pa se socialna pomoč – najvišja znaša okoli 480 evrov – porabi v dveh do treh tednih. In kaj se zgodi, ko zmanjka denarja? »Nič. Zadolžiš se,« z rameni skomigne Sašo.
Gre za Ljubljančana srednjih let, ki je v preteklosti za zapahi večkrat pristal zaradi tatvin, s katerimi si je financiral nakup drog, od katerih je sicer postal resno odvisen prav v zaporu. Zaradi zaklepanja sob je tatvin znotraj zavodov dokaj malo, kakšen dodaten evro za droge pa je mogoče zaslužiti tudi s preprodajo oblačil (tako imenovani štrik butik). Najlažje je, seveda, če ti nekdo od »zunaj« pošilja denar. »Če notri prodajaš mamila, lahko prideš ven pravi bogataš,« še pokima Sašo. Baje vsi vedo, kdo so »dilerji«, tudi pravosodni policisti. A ker jih je premalo, vsega niti ne morejo nadzirati. Kako pa se v zaporu kupi droga? »Čeprav je to prepovedano, imamo tako telefone kot dostop do spleta. Vse se da kupiti. Prek lažnega profila na messengerju napišeš, kaj točno hočeš. Niti šifer ne uporabljamo. Na sprehodu pa pride do menjave,« sogovornik opiše postopek izmenjave dobrin.
Priljubljen sintetični kanabinoid
Droge pridejo v zapor z ljudmi ali pa s paketi, razlaga Sašo. V eni rundi tudi po 60 gramov. To nikakor ni malo. »Največkrat se not nese spice, za katerega nimajo testa, zato tudi ne morejo nič narediti. Če si v zaporu, te lahko kaznujejo, če si v priporu, ti ne morejo nič. Samo drogo ti vzamejo, ti pa si še vedno zadet,« se privoščljivo nasmehne. Mamila se da v zapore pretihotapiti prek paketov, pošiljk, obiskov, včasih naj bi, tako pravi Sašo, pri »biznisu« sodelovali tudi zaposleni. »Nazadnje, ko sem šel v pripor na Povšetovo, sem v gatah nesel s seboj heroin, kokain in flormidale. Povečini za lastno uporabo,« je še priznal.
Ker poseg v človeško telo ni dovoljen, imajo v zavodih dodatne težave pri odkrivanju ravno v takih primerih, poudarjajo na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS). Na podlagi takega suma so leta 2022 opravili skupno 1691 osebnih pregledov. V različnih zavodih za zaprte osebe so predlani našli največ prepovedanih tablet (na Dobu 976, v priporu na Povšetovi 1175); v večini primerov gre za predpisano terapijo, vendar tablet kljub nadzorovanemu deljenju ne zaužijejo. Tablete skrijejo in jih nato preprodajo naprej. Na drugem mestu pri količini najdb je kanabis, na tretjem sintetične droge. V pismih in paketih so predlani našli SIM-kartice za telefone, USB-modeme za brezžično povezovanje na splet, mini mobilne telefone in »spice« (sintetični kanabinoid). »Zaprte osebe drogo vnašajo na različne načine, pogosto je skrivanje v telesu ali v oblačilih, denimo všito v robove, metanje preko ograje, vnos s paketi in predvsem v tovarniško pakiranih živilih,« v URSIKS navajajo v letnem poročilu za 2022. Poleg temeljitega nadzora ob vstopu v zavod, rednih pregledov prostorov in oseb ter odkrivanja drog s šolanimi psi so pozorni tudi na potencialne zlorabe osebja. »Če se pojavi tak sum, v preiskavi sodelujemo s policijo,« navajajo v URSIKS.
Čeprav v zaporih letno zasežejo nekaj kosov pribora za injiciranje droge, se ta povečini kadi in snifa, ker je to vseeno lažje. Marihuane se ne kadi, ker smrdi. Ravno zato je postal priljubljen že prej omenjeni spice. Z njim je imel izkušnjo tudi Sašo: »Mislil sem, da bom umrl. Enkrat sem naredil dva dima in si rekel, da nikoli več.« Do svojega 30. leta je bil sicer »čist«. Prvič je z drogo prišel v stik na prostosti, odvisen pa je postal za zapahi. »Še danes ne vem, zakaj sem sploh poskusil heroin. Verjetno zato, ker mi je bilo dolgčas. Štirje smo bili v sobi, dva sta čisto zadeta gledala v steno. Zanimalo me je,« pove o svojih začetnih stikih s trdimi drogami. Prvič je heroin dobil zastonj, potem ga je moral kupovati. Bil mu je všeč. Sašo se je enkrat odvisnosti znebil izven zapora, drugič znotraj njega, in sicer v dveh tednih s pomočjo psihiatra Andreja Kastelica, nekdanjega vodje centra za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog na ljubljanski psihiatrični kliniki. »On je car. Je pa ključno, da se za zdravljenje vsak odloči sam. Če te bo kdo silil, ne bo nič,« je prepričan Sašo. Programi, ki so na voljo v zaporih, ga ne prepričajo povsem: »Ko si enkrat not, se je težko odvaditi.« Odvisnik je sicer še danes.
Droge nadomestek za alkohol
Uživalci drog imajo v zavodih omogočeno vključitev v ustrezne oblike programov obravnave, sodelujejo pa lahko tudi pri zunanjih terapevtskih programih (že prej omenjen center za preprečevanje odvisnosti, zdravstveni domovi, (ne)vladne organizacije). »V okviru obravnave se zaprti osebi nudijo podpora in ustrezna strokovna pomoč za vzpostavitev in vzdrževanje abstinence ter motivacija za spremembo življenjskega sloga,« pravi Aleksandra Tratar z generalnega urada URSIKS, vodja strokovnega področja obravnave odvisnosti zaprtih oseb. Te imajo na voljo enako dostopno in kakovostno storitev kot ostali, ki niso v zaporu. Obravnave izvajajo strokovni delavci, na Dobu sta denimo trenutno zaposlena dva, v drugih zavodih tudi strokovno podkovani pedagogi in psihologi. Obravnave so individualne ali skupinske, zaradi pomanjkanja kadra v zaporih pa se zmanjšuje čas, ki ga tudi strokovni delavci lahko namenijo posamezniku.
»Vključitev v obravnavo je prostovoljna, najpomembnejša je posameznikova motivacija. Nekateri se za to odločijo le zaradi pridobivanja ugodnosti in povečanja možnosti za pogojni ali predčasni odpust, v resnici pa ne želijo ali zmorejo spremeniti življenjskega sloga,« še navaja Tratarjeva. Največje težave pri vključenih v take programe so tako nizka motiviranost, nekritičnost, minimiziranje težav, manipuliranje, preobremenjenost kadrov in pa prostorska stiska. Poznajo sicer nekaj primerov dobre prakse, ko so se obsojeni po prestani kazni priključili dodatnim programom v zunanjih ustanovah. En obsojeni pa se je v zaporu odvadil drog, opustil kajenje, začel bolj zdravo jesti, se posvetil športu, kasneje pa celo napisal knjigo o svoji poti iz odvisnosti.
Na URSIKS se zavedajo, da začnejo nekateri obsojenci droge ali psihoaktivna zdravila zlorabljati šele med prestajanjem kazni. Pogosto je to povezano z nedostopnostjo alkohola v zaporih, včasih pa se na tak način soočajo s stresom, ki ga zanje pomenita odvzem prostosti in nov način bivanja. »Nekateri se zaradi potrebe po drogi zadolžijo. Če dolgov ne morejo poplačati, lahko postanejo žrtve nasilja. Nekateri zaradi svoje koristi sodelujejo s preprodajalci in postanejo nekakšni izterjevalci dolgov,« Aleksandra Tratar opiše povezavo med odvisnostjo od drog in nasiljem znotraj zaporov. Obenem lahko zaradi vedenja postanejo moteči za soobsojence – nekateri težave rešujejo na lastno pest, mimo zaposlenih, in skušajo nekoga takega »disciplinirati« na neprimeren način. Tudi z nasiljem.