"Hoj, vrli sosed!" sem zaklical, "se gresta s soprogo nemara skrivalnice, ali kaj?" Pa me je le zamišljeno pogledal in položil prst na usta. "Poglej, vreča!" Da, sem pokimal, vrečo pač vidim. Najbrž je zabojnik spet poln in je kdo pustil smeti v tem črnem žaklju. Saj ni čudno: brž ko kdo kaj odreže, odžaga ali pokosi, takojci zmeče odpadek ročno v smetnjak, potem je pa polno? "Kaj pa, če je kostna moka?" me je sosed strmo pogledal. "Saj veš, da jo vsepovsod podtikajo, kanalje nemarne!" Na, zdaj je še meni začelo biti srce. Ne bi bilo prvikrat, da bi se baš naš klanec znašel v vrtincu zgodovine! Po prstih sva se približala čudni vreči. Jaz sem, ker sem služil vojsko še v ljuti armadi, budno stražil, Srečko je pa plastiko previdno odvezal in - naposled olajšano zavzdihnil. "Samo neka straniščna školjka je!" Na, lepa reč. Pa tako me je že prestrašil. In to zaradi čisto navadnega keramičnega prestola, ki se ga je očitno nekdo naveličal, v vrečo dodal še kup razbitih ploščic, malo šamota - in vse skupaj zvlekel ob naš zabojnik. Ja, s smetmi se v naši deželi zadnje čase dogajajo čudne reči. Mi imamo še srečo. Smetarji te školjke sicer niti pod razno ne bodo odpeljali, ker se vendar ve, kaj so gospodinjski odpadki, in valjala se bo tu kakšen mesec ali dva, tako kot druga nesnaga, ki nam jo potiho znosijo domiselni sosedje, kakšne kuge pa zadeva le ne povzroča. Huje je menda tam, kjer skladiščijo kostno moko, ali pa - groza! - kjer jo hočejo celo sežigati, zakopavati v zemljo ali zgolj razsipavati po smetišču. Čeprav so te zadeve po malem, to boste menda radi priznali, tudi malo čudne. To preklemano moko so še pred meseci vljudno žrle krave, mi smo pili mleko, si pražili okusne kravje zarebrnice - in nikome ništa. Zdaj pa, ko moke ne smejo uporabljati za krmilo, nenadoma taka panika! Pri nas je, če ste opazili, vsaka neumnost, ki se zgodi v Evropi, samo še bolj neumna, kajti uvoženi (nes)pameti primešamo še nekaj naše, domače - pa je. Tako v Angliji, denimo, pobite kravice sežigajo kar na poljih, da še kilometre naokrog diši kot poleti na kakšnem slovenskem žegnanju ali sejmu, kjer pečejo čevapčiče. Ko pa pri nas pripeljejo moko v cementarno in v druge peči, je takšen halo, kot bi jim poskusili zažgati pod nosom atomske odpadke. Ste se že peljali kdaj po avtomobilski cesti mimo Vrhnike? Komaj človek pribremza do tistega klanca, začne nekaj tako grozovito smrdeti, da v avtu takoj zmanjka robčkov, ki si jih potniki tiščijo na nosove. In je tisto, kar tako nazarensko diši, običajno in zdravo okolje, ki ga širi neka prisrčna tovarna. Pa vprašajte krajane, ali bi pustili, da bi jim tam blizu zgradili sežigalnico smeti! Jok, bodo rekli, to pa ne; bi nam onečedila zrak! Jasno. V deželici, kjer bo že čez mesec dni (in potem še nekajkrat) gorelo po vseh vrhovih, kot bi se bližali Turki, prenesemo samo tisto, kar poznamo iz ljudskega izročila, drugega za nobeno ceno ne. Gojimo torej gromozanske skladovnice avtomobilskih gum, in jim pravimo kres, negujemo običaj zlivanja gnojevke in drekovke po njivah (ter nato v podtalnico), nakar temu rečemo bio kmetijstvo. Vsak dobri jugo, stoenka in druge bridke korete so tako rekoč samohodne sežigalnice bencina in olja, ki jim izgorevanja in izpuhtevanja svinjarije že deset let ni izmeril še niti en tehnični pregled. Smeti pa si, ker imamo radi spomin na vse minulo, da ne rečem tradicijo, najraje zakopljemo na neznanskih hektarjih, in bomo že čez nekaj let gradili naselja kar na polivinilastih vrečkah, olupkih in koristnih pomijah. Ampak vse to je naše, domače, drugo je za na transparente in za referendum. Tako!