Nobena ne gre nikamor, skupaj delajo in skupaj gospodarijo. In živijo v svetem prepričanju, da so ravno tukaj doživele nepozabne reči in imele s "svojim" Pepijem enkratno lepo mladost. In kdo je bil ta vražji Pepi, o katerem gre glas daleč naokoli? Pravijo, da je bil dedec in pol, dandanes bi rekli, da je bil pravi podeželski mačo. Na pogled nič posebnega, bolj nizke rasti in čokat, močan in trmast pa kot bik. Bil je simpatičen in vesele narave, imel je čeden obraz, ki so ga krasile prenikave modre oči, lase pa je imel kot griva. Ko je zrasel v mladeniča, je znal ljubko naglavno kodravost ter tisto reč v hlačah, ki mu je medtem zrasla v pravega norca, dobro unovčiti ter v vseh pogledih bogato izkoristiti.

Prvo Marjetico je Pepi pripeljal v svojo kočo kakšen mesec po tem, ko je prišel od vojakov. Imel je dvajset let, ona pa šestnajst, bil je nabit z energijo, od silne moške potrebe ga je hotelo raznesti. Bila je za deklo pri sosedih, vsa uboga, prestrašena, ponižna, drobcena in čedna stvarca, ki se je vanj zaljubila kot v boga. Prvič v življenju je bil nekdo prijazen z njo, pa je bila prijazna in dobra z njim tudi ona.

Tiste tedne in mesece sta bolj malo delala, večino časa sta ležala in se ljubila. Malo v postelji, malo v vinogradu, najraje pa na dišečem senu. Ko jo je Pepi divje jemal in skakal po njej kot kakšen junec, je Marjetica vpila na ves glas, človek bi mislil, da jo tisti hip iz kože dajejo. Moža je prosila in rotila, naj ne odneha, naj jo še in spet, pa še bolj - da so kmetje, ki so delali v vinogradih, zmajevali z glavami, tercialke so se pa križale in v narejeni grozi pljuvale na tla.

Ni minilo dosti časa, ko je Pepi pripeljal k hiši drugo Marjetico, visoko, malo obilnejšo in malo starejšo kmetico brez kmetije, a vražje izkušeno babnico, pohotno in ješčo pa za dve. Prvi je nemudoma razložil, da je samo ena ženska zanj premalo, ker on mora večkrat na dan, torej naj se s tem sprijazni ali pa odide. In je ostala, kaj je pa reva hotela, odslej je pač delila posteljo še z eno pohotno Marjetico. Tisti čas je bil za Pepija najlepši v njegovem življenju. Enkrat je imel eno, drugič drugo, včasih obe, včasih nobene, vmes so pa vsi trije delali na kmetiji in v vinogradu ter se veselili skupnih večerov. Nevoščljivost je ženski najedala, kaj ju ne bi, a ker je Pepi vneto skrbel za to, da seksa nista stradali, je kar šlo.

Minilo je nekaj let, gori na hribu so bili, vsaj tako je kazalo, vsi zadovoljni, ko je naš petelin nekega dne pripeljal domov že tretjo Marjetico. Bila je mlada, prikupna deklica, tiha in sramežljiva, eno nogo je imela krajšo, vidno je šepala, pa so se je starši hoteli čim prej odkrižati. In so jo omožili. Dali so jo Pepiju, četudi se je nekaj govorilo, da ima doma že dve. A kaj bi to, dekle je končno imelo obroček na prstu in cerkveni blagoslov, to je bilo najpomembnejše. Pohotni možak je pa tudi samo pridobil, poleg izdatne dote je imel zdaj v postelji poleg dveh ljubic še pravo ženo.

Ni mu bilo težko. Nikoli se ni pritoževal, vedno je bil dobre volje in si je vsako jutro veselo požvižgaval, zadovoljen, da je vse tri odlično "porihtal", zraven pa babje muhe lepo spravil v red. Vsaka je dobila toliko, kolikor je hotela. In zaslužila. Če je kdaj katera od njegovih Marjetic potarnala ali svojemu dragemu naprej vrgla, češ: "Njo si trikrat, mene samo enkrat!", je dedec samo črno pogledal in zarobantil: " Punca, ne štej! Če pri hiši ne bo "favšije", bo za vse tri dovolj!" In je bilo.

Potem ga je kar nenadoma stisnilo. Srce ni zdržalo takih naporov, malo je bil kriv tudi tisti njegov rizling, možak je izdihnil, govorili so, da s porednim nasmehom na ustnicah. Tri Marjetice so ostale. Nevoščljivost je šla, Pepi tudi, le skomin in ščemeče želje po moškem dolgo ni bilo mogoče pregnati. Hvala bogu, da hodijo zadnje čase mimo Pepijeve hiše jagri na prežo in se včasih ustavijo pri treh Marjeticah na kakšen kozarček. A samo na to?