Omenjena anekdota je na sredini javni tribuni z dramatičnim naslovom Brodolom visokega šolstva in znanosti v Sloveniji - na FDV jo je organiziral Neodvisni sindikat delavcev ljubljanske univerze (NSDLU) - izzvala nemalo smeha. A bolj grenkega. Tisto, kar so pripovedovali študentje in profesorji, je namreč po vrsti potrjevalo upravičenost izbranega naslova tribune. Udeležilo se je je kakšnih sto študentov in profesorjev, od mlajših do etabliranih, zaskrbljenim govorcem pa sta prisluhnila tudi rektor UL dr. Stane Pejovnik in državni sekretar na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Jozsef Gyorkos.

Univerza, šola za množice

"Jaz sem kot redni profesor sveta krava, zato lahko to povem: na univerzi vladajo zaprte, kolaborantske klike, ki v zavezništvu z državo in kapitalom izvajajo teror nad akademskim delom. Na univerzi ni več dialoga, avtonomije, enakopravnosti. Pomembne so le še titule in točke. Redno zaposleni dobivajo vse več moči, med njimi še posebej redni profesorji, ki pospešujejo prekarno delo," je bil oster dr. Rastko Močnik. Po njegovem je točkovalni sistem, zlasti v humanizmu in družboslovju, sporen. V njem gre videti predvsem "poskus evroatlantskega prostora, da bi zadržal svojo hegemonijo, kar mu bo po Iraku, Afganistanu težko uspelo, zato poskuša s kognitivnim zasužnjevanjem".

Univerza je postala šola za množice. Z bolonjsko reformo se je znanje zmanjšalo, na univerzo, ki je postala nekakšna čakalnica pred surovim krutim svetom dela, prihajajo nevedoželjni mladi ljudje, profesorji pa smo postali nekakšni animatorji in klovni za mase apatičnih študentov, je ugotavljala dr. Metka Kuhar s FDV. Dr. Katja Kolšek s koprske Fakultete za humanistične študije je menila, da država z bolonjsko reformo študentom omogoča, da po lahki poti prihajajo do doktoratov, potem pa dopusti, da postanejo tehnološki višek. Kolškova in mnogo drugih je temeljni vzrok za težave univerze videlo v tem, da se podreja kapitalizmu in tržni logiki, ki univerzo obvladuje preko zahtev po "uporabnosti znanja" in s trdimi rigidnimi merili kvalitete.

Namesto točk "klike"?

Veliko sodelujočih je opozorilo na prelivanje javnega denarja z univerz v zasebne žepe, denimo preko espejev, in za izrivanje kritičnosti z univerz. Močnikove misli o razraslem prekarnem delu na univerzi so s svojimi izkušnjami ilustrirali številni mlajši visokošolski učitelji. Dr. Nikolai Jeffs, ki je diplomiral in doktoriral na ugledni angleški univerzi, je povedal, da že devet let predava na Filozofski fakulteti (medkulturne študije in drugo). Za eno uro na teden dobi (letno!) od 500 do 1000 evrov (norma za njegove redno zaposlene kolege je šest ur predavanj na teden). Ko vpraša za zaposlitev, dobi odgovor, da zanj ni ur. Sicer pa nastopa tudi kot recenzent pri projektih, študentje ga ocenjujejo nadpovprečno, sodeloval je tudi pri pisanju novega bolonjskega programa. Mladi sodelavci s koprske Fakultete za humanistične študije so pripovedovali, da bi na fakulteti ostala le peščica profesorjev, če bi jo zapustili vsi zaposleni za določen čas ali polovično, tretjinsko, desetodstotno itd. Dr. Tanja Rener je spomnila na rezultate svoje študije, ki je pokazala, da je razen v gradbeništvu in gostinstvu največ prekarnega dela prav v visokem šolstvu. Na pobudo Tomaža Sajovica, predsednika NSDLU, so zato ustanovili odbor za zaščito pravic prekarno zaposlenih.

Rektor UL dr. Pejovnik je dejal, da razume probleme, ki so jih naštevali sodelujoči in so tudi posledica tega, da se je v 15 letih število študentov na UL podvojilo, a da pogreša več akademske natančnosti. "Točkovalni sistem ni idealen, toda Slovenija je majhna država, vsak pozna vsakega, ali naj torej o projektih odločajo "klike?!" se je retorično vprašal. Na univerzi, je še menil, bi morda spet moral obstajati le univerzitetni študij, strokovni visokošolski pa le izjemoma. Državni sekretar Gyorkos je opozoril, da je državna vreča za visoko šolstvo kljub zvišanju omejena in da se v ta sredstva z 9 odstotki zajedajo tudi koncesionirani zavodi. Kot je poudaril, ta vlada ni odobrila nobene koncesije. Dr. Andrej Ule pa je menil, da ni dilema, ali zasebno ali javno, problemi so redukcije. "Problem je, ko se občost znanja reducira na javno, javno na državno, državno pa na nekaj klik in inštitutov, zasebno pa na privatistično in egomanijo."