Tudi to je zgodovina slovenske vojne, kot se je spominja tedanji poročnik Teritorialne obrambe Janez Kušar. Bilo je hudo in nevarno, toda lahko bi bilo še veliko huje, če ne bi bili v pravem trenutku na pravem mestu pravi ljudje, ki so mislili (tudi) s svojo glavo.
"Na položaju smo imeli osem orožij s 360 minami. Na drugi strani je bilo okoli 1600 vojakov in starešin armade s havbicami, minometi in raketometi, z orožji, usmerjenimi na vitalne cilje v Ljubljani. Potem sem dobil ukaz, da se pripravim za napad. Ostala dva odreda zaradi težav nista mogla izpolniti ukaza, zato smo ostali sami proti vsem havbicam, minometom in drugim orožjem. Nato je prišel ukaz: ‚Napadi vojašnico Šentvid!’ V torek, 2. julija 1991, okoli 14. ure. Imel sem dobre obveščevalce in vsi smo vedeli, kaj to pomeni: Šipčić bo z vsemi cevmi udaril po nas in Ljubljani..."
Priprave na vojno in reorganizacija TO
Tako se je vojnih dogodkov spominjal doc. dr. Janez Kušar, eden od mnogih teritorialcev Ljubljane, ki jim zaradi domnevne premajhne aktivnosti v Ljubljani (beri premalo streljanja) niso nikoli dali priznanja. Po svoje pa je ravno dogajanje v Ljubljani tudi po zaslugi TO vplivalo na razmeroma hiter in dokaj srečen konec vojne.
Do prave katastrofe z nepredvidljivimi posledicami je leta 1991 manjkalo le nekaj "milimetrov" in doživeli bi lahko prizore, kakršno smo kasneje spremljali na Hrvaškem in v Bosni.
Po stari doktrini teritorialcev je veljalo, da lahko večje bojne akcije v glavnem mestu države ukaže le predsedstvo republike. Že pred vojno se je v glavnem mestu dogajalo marsikaj, poseben udarec pa je oboroženim silam TO pomenila tudi reorganizacija, ki je bila sprejeta tik pred vojno in je pet mestnih občinskih štabov skrčila na enega območnega, število delavcev pa s 43 na 13.
Zaradi številnih podrobnosti je bilo vodenje vojne v Ljubljani občutljivo, kot pa nam je pripovedoval poveljnik pokrajinskega štaba v Ljubljani Miha Butara, ki je bil tretji dan vojne premeščen na republiški štab TO, so že prve dni vojne poveljujoči republiškega štaba TO očitali Ljubljani premalo bojne zavzetosti. Res pa je, da so tanki hrumeli prvi dan vojne razmeroma lahko mimo Ljubljane.
Tanki mimo Ljubljane
Ljubljanska pokrajina je imela na začetku vojne kar nekaj protioklepnega orožja, denimo armbruste in celo fagote (9k111), ki so bili eno sodobnejših protioklepnih orožij (raketa je z izstreliščem in operaterjem povezana z žico, operater pa le meri na cilj in se orožje samodejno navaja na cilj), res pa je, da teritorialci niso bili še dovolj vešči tega orožja, čeprav so ga imeli na položajih. Zaradi očitkov teritorialcem na območju Ljubljane zapišimo, kaj je bilo razlog, da so tanki iz vrhniške vojašnice lahko prodirali dokaj hitro in neovirano proti Brniku. Delovna skupina republiške koordinacije (polkovnik Bogdan Koprivnikar, Boris Žnidarič, Miloš Bregar in Bogdan Avbar) je 8. junija 1991 sprejela predvideno rešitev za blokado cest z Vrhnike, ki jo je predlagal vodja podkoordinacijske skupine za Ljubljano inšpektor Marjan Starc, predvidena pa je bila blokada iz civilnih vozil oziroma "živega" prometa. Na drugi strani je tedanji poveljnik PŠTO Miha Butara zahteval dežurne ekipe na območju vojašnice, ki bi lahko v najkrajšem možnem času postavile učinkovito blokado iz avtobusov, tovornjakov in težkih gradbenih strojev, ki bi morali biti pripravljeni ob mestih predvidenih blokad. Ob izpadu tankov iz vojašnice na Vrhniki pa naj bi inšpektor Starc odločil, da se žive blokade umaknejo, da o tem, da takrat ponoči ni bilo kaj dosti prometa, niti ne govorimo.
Drugi razlog za hiter prodor oklepnih enot z Vrhnike je bil ta, da je predsedstvo Slovenije sprejelo sklep o bojni uporabi TO šele v dopoldanskih urah v četrtek, 27. junija.
Šipčić je grozil
Enote TO so med vojno blokirale vojašnice JLA. Najmočnejši in tudi najbolj oboroženi sta bili vojašnici v Šentvidu in Mostah. V Šentvidu je poveljeval znani podpolkovnik Tomislav Šipčić in v vojašnici so bili poveljstvo motorizirane brigade, bataljon brigade in mešani havbični in minometni divizion. To pomeni okoli 1600 vojakov in starešin, 12 oklepnih vozil, 5 samohodnih orožjih 2 x 57 mm, 9 havbic 105 mm, 9 havbic 155 mm in 9 120 mm. Vojaki so bili dobro vkopani in imeli so tudi številne netrzajne topove in minomete 120 ter 82 mm. Poleg tega so imeli po uvedbi divizijske obrožitve še 16 havbic 155 mm, ki so jih razporedili na rokometnem igrišču. Že prvi dan vojne je s Šipćičem navezal stik predsednik izvršenega sveta občine Šiška Peter Zule in podpolkovnik je takrat zagrozil, da bodo armadne sile ob najmanjšem posegu proti vojašnici uporabile vsa svoja bojna sredstva. Zatrdil je, da so vsa topniško-raketna sredstva, ki jih ima na voljo, usmerjena proti točno določenim ciljem v Ljubljani in okolici. Zagrozil je, da bo najprej razstrelil poslopja predsedstva Slovenije, izvršnega sveta in skupščine, vodovodno in transformatorsko postajo v Klečah, ljubljansko plinarno, tovarno Color v Medvodah in tovarno Belinka v Dolu. Tudi zaradi te grožnje so se vse dejavnosti okoli vojašnic potekale zelo previdno.
Blokado šentviške vojašnice je vodil poveljnik 2. odreda TO Brane Podboršek.
Druga močna vojašnica v Ljubljani je bila v Mostah in blokirali so jo pripadniki 1. odreda TO z nekaj dodanimi enotami pod poveljstvom Nevena Boraka. Preostale vojaške objekte v Ljubljani, vojašnico Ljuba Šercerja na Titovi cesti, 4. julij na Metelkovi cesti, maršal Tito na Roški cesti so nadzorovale manjše enote TO.
Pripravite se za napad!
Doc. dr. Janez Kušar je bil med vojno poveljnik 2. jurišnega odreda (večina pripadnikov je bila iz domžalske občine), takrat pa so bili na položajih okoli Nemške ceste. Enoti so bili dodani vod inženircev in diverzantski in protidiverzantski vod. Oboroženi so bili z avtomatskim orožjem, armbrusti, v odredu pa je bil tudi vod minometov 82 mm.
"V torek, 2. julija, sem okoli 12. ure po radiu prejel ukaz 51. območnega štaba vsem trem odredom, naj se pripravimo za minometni napad. Ukaz sem prenesel poveljniku voda minometov 82mm Petru Zupanku, najprej po načelniku odreda, Zupanek pa je zahteval zaradi resnosti ukaza osebni prenos. Ko sem mu ga izdal, je zahteval spremembo položaja, kajti bal se je, da na ravnini pod Savljami ne bi mogel optimalno zavzeti vseh elementov in bi lahko ob napadu zadel stanovanjske bloke za vojašnico. Njegovo zahtevo sem prenesel naprej in dobil odobritev za premik. In potem smo javili, da smo pripravljeni. Ostala dva odreda zaradi različnih težav nista bila pripravljena, zato smo ostali sami. Potem pa je prišel ukaz za napad na vojašnico z vsem orožjem ... V enoti sem imel odličnega obveščevalca in vedeli smo, kaj je za ograjo. Tam naj bi bili celo avtobusi, polni razstreliva, in če bi jih zadeli, bi šlo pol Šiške v zrak ... Niti malo nisem dvomil, da bo podpolkovnik uresničil svoje grožnje, in smo pričakovali, da nas bodo armadni vojaki napadli, zato smo se dogovorili, da se bomo umikali vsak po svoje. Nahrbtnik sem imel ves čas s seboj," pripoveduje Janez Kušar.
Potem je torej sledil ukaz za napad. V minometnem vodu je bilo osem orožij, imeli so 360 min, ukaz pa ni govoril o tem, koliko naj jih izstrelijo. Vse. Vojak prvega orožja je zagrabil mino, jo nesel k ustju cevi, jo vstavil in še enkrat pogledal poveljnika voda. Prava vojna se je začenjala ...
Na drugi strani, v Mostah, je enoti TO poveljeval Neven Borak. Ta dan so se spopadi izjemno okrepili, predvsem pa je bil 2. julij eden od prelomnih dnevov v vojni za Slovenijo. Zjutraj so napadli enoto JA v Krakovskem gozdu, bataljon JA iz Jastrebarskega je bil ustavljen pri Prilipah, v Gornji Radgoni so napadli oklepnike zloglasnega poveljnika Popova, medtem ko so na drugi strani armadna letala napadla oddajnike na Nanosu, Kumu in v Domžalah ter druge cilje. Ob 21. uri je predsedstvo RS sprejelo sklep o enostranski ustavitvi ognja, pri čemer je ugotovilo, da je vojaška ofenziva iz Beograda zlomljena. V večernih televizijskih poročilih je nastopil načelnik generalštaba Blagoje Adžić z grožnjo: "Zagotovili bomo nadzor in stvari privedli do konca!"
Odklonitev ukaza
Toda popoldansko dogajanje bi lahko povsem spremenilo tok dogajanja vojne. Tudi Neven Borak je okoli 14. ure prejel ukaz za napad na vojašnico. "Grdo sem zaklel in zavrnil ukaz. Takoj sem poklical sodelavca v predsedstvu Bojana Ušeničnika in mu povedal, kaj se dogaja in da je to norost, ter ga prosil, naj ukrepa, preden bo prepozno. Tega ukaza preprosto nisem mogel izpolniti, vprašanje pa je, kdo ga je sploh dal. Nekoč je poveljnik Ljubljanske pokrajine Janez Lesjak razlagal, da ga je dobil z ‚vrhov’, in sicer zato, ker se v Ljubljani nič ne dogaja..." je pripovedoval Neven Borak.
Kasneje je prispel preklic ukaza. Še več, prihiteli so celo morisovci z nalogo, da preprečijo njegovo izpolnitev.
Izpolnitev takega ukaza bi lahko pomenila katastrofo. Navsezadnje bi lahko šlo tudi za izjemno tvegano obveščevalno prevaro, kajti obveščevalci armade so ukaz prestregli in bi lahko kot tak pomenil določeno grožnjo in pritisk za ugodnejša pogajanja.
Preklic ukaza
Poveljnik 51. območnega štaba TO Rihard Urbanc se spominja ukaza. Načelnik štaba Franci Kunaver ga je po prejemu odnesel do vezistov in ti so ga posredovali naprej. Nekaj minut kasneje je prišel že preklic in ga je Urbanc osebno odnesel do vezistov, kjer je srečal Kunavra ob odhodu iz sobe. To je pomenilo, da je bilo med ukazom in njegovim preklicem verjetno le nekaj minut, vendar dovolj, da bi Ljubljana doživela popolno vojno.
Ob 15. obletnici se ponovno oživljajo prepiri in očitki o tem, čigav delež je bil v vojni najpomembnejši. Zaradi filma Enotni v zmagi so upravičeno prizadeti policisti. Toda vse to so nesmisli, ki bi jih v 15 letih lahko že počasi premagali, kot tudi večna očitanja med politiki. Lahko bi rekli tudi tako: brez Janše in Bavčarja bi bili v vojni za Slovenijo verjetno premalo odločni, brez Kučana in predsedstva pa preveč. In zato mora biti Janez Janša hvaležen tudi predsedniku in delu tedanjega predsedstva, ki so s policijo in teritorialno obrambo oziroma sekretariatoma za obrambo in notranje zadeve znali voditi vojno tako, da se ni razvila v popolno morijo.
Dr. Janez Kušar se spominja: "V zadnjem hipu je prišel preklic ukaza. Nekaj sekund kasneje bi bilo že prepozno …"
Slovenija je pravkar praznovala 15. rojstni dan. Koliko tisoč Slovencev pa se je v tistih sekundah 2. julija 1991 ponovno rodilo, na srečo ne bomo nikoli izvedeli.
