Ciril Brajer

Prišel je uvoznik kitajskih motornih žag in povprašal, kdo bi bil pravšnji za pooblaščenega serviserja. Napotili so ga v Tržič, k Bojanu Mežnarju. Mož je delo sprejel, zanj ni stroja, ki bi mu bil uganka. Ko mu je v roke prišla prva kitajska žaga, je malo pogledal, pošravbal in pribil: "Tole je kopija treh že uveljavljenih svetovnih žag. Vse so vrhunske, a vsaka ima po eno usodno napako. Kitajci imajo smolo, saj ima njihova žaga prav vse tri napake. Hoteli so varčevati pri materialu, a zdaj bo to polomija, žaga bo delala pol ure in okvare se bodo kar vrstile. Hvala, toda ne!" Uvoznik je odšel, a se je vrnil. Bojanove pripombe je prenesel Kitajcem, ti so staknili glave in po Bojana poslali letalo…

Legenda je rojena

Takšna legenda je zakrožila po Gorenjski, se širila, dobila krila. Vsakič lepše je zvenela, a je bila manj verjetna. Ko smo jo sklenili preveriti, pa je bila še bolj zvonka. Mehanik Bojan Mežnar nas je sprejel smeje:

"Saj vem, kaj vas je prineslo. Po točilnicah postajam slaven. V resnici je bilo takole. Prijatelj mi je prinesel v popravilo žago, pogledal sem jo, videl, da je kitajska, in ga zavrnil. Klump!

Moledoval je, daj, Mežnar, vse popraviš, res jo potrebujem, gozdar sem, saj je še nova, le deset minut je tekla, delo ne čaka, daj, vem, da boš…

Prav je vedel. Pa jo prinesi v nedeljo, sem se ga usmilil kot se vedno v takšnih primerih. Od tu gre približno tako, kot ste začeli. Razdrl sem jo, vse naredil po svoje, sklopko, motorno gred, oljno črpalko, uplinjač. Svoje zamisli, dele sem stružil in rezkal v svoji delavnici, sestavil in žaga je zapela.

Oni prijatelj z njo dela poklicno, po 240 urah brez napake je ni mogel prehvaliti. V tovarno na Kitajsko je o tem odromalo pismo, nazaj je brž prišlo vabilo. Kitajci so mi pisali, naj priletim, prinesem to žago, vse da mi plačajo. Štiri leta je tega, lani sem šel še dvakrat, enkrat s sinom, pa letos sem bil in spet se odpravljam. Sin Robert je sicer državni reprezentant v smučarskih skokih, a ima smisel za posle. Še bo šel z menoj, saj je to dobra izkušnja."

Kitajci so temeljiti

Mar niso vaše žage preprosto razstavili, prekopirali?

"Oni so bolj temeljiti. Še kar delamo na žagah, kar tam jim zdrejam, zrezkam, zvarim, kar si izmislim. Kar nagaja, popravim ali naredim na novo. Dajo mi tekoči trak s 100 delavci, nanje pride kar 20 inženirjev. O takšnem razmerju lahko pri nas le sanjaš.

Saj sem delal v tovarni, preden sem šel na svoje. Pri nas ti vsako inovacijo zatrejo v kali. Ali zaradi fovšije ali ljubosumni tehnologi, češ, kaj boš ti, reva, mi smo za to plačani. Včasih te ustavijo šefi, da jim ne bi vzel potovanj v tujino in provizij za nekaj, kar bi zlahka naredili doma sami, ceneje in bolje."

Zato je Bojan že dve desetletji v majhni skromni delavnici na svojem, zdaj vse bolj še na Kitajskem:

"Tam človeka, ki kaj zna, res cenijo. Zanje sem car. Na letališču v Zhejiangu me vedno čaka mercedes razreda S, vedno sem v najboljšem možnem hotelu, z direktorjem Robertom Yangom sva že prijatelja. Vse me posluša. Delajo vseh vrst žage, kosilnice, škarje, tovarne je po površini za nekaj Pekov. Velika reč.

Sam sem dobro spoznal onih 100 delavcev in 20 inženirjev. Od enega do drugega sem šel, vsako fazo dela sem jih učil, bili so precej površni. Od prvega do zadnjega sem podučil, kaj je natančna, pravilna montaža. Inženirje, zakaj oni del ne dela, zakaj se tisti hitro kvari. Direktorja, zakaj tu in tam uporabi napačen material."

Delo je treba plačati

Če ste jih vse naučili, le zakaj vas še vabijo?

"Ko sem prišel drugič, sem poznal le še tri delavce. Spet smo morali od začetka. Robert, sem pribil, ne bom več hodil! Letim, čas gre, ti me plačaš, žage pa spet površne, ne gre!

Izgovarjal se je, da ima celo vrsto kontrolorjev. Te zamenjaj, sem mu zabrusil. Šefe naženi, delavce pa mi pusti, ko jih enkrat že naučim. Sicer ne bo šlo, delavcev se ne menja. Šefe menjaš zlahka in brez škode.

Potarnal je, da bi delavce še kako rad pustil, pa sami odidejo, že čez dva, tri mesece. Konkurenca je strašna, povsod dobijo delo in mu jih zvabijo.

Pa jih bolje plačaj in bodo ostali! Tako sem ga zavrnil in obljubil je. Zgodba se je žal ponovila, a ko je videl, da me res ne bo več, me je v drugo le ubogal. Zdaj ne ponavljamo, le nadgrajujemo."

Koliko pa jih plača?

"Najprej ni hotel povedati, z muko sem izvrtal, da 80 evrov na mesec, inženir dobi 140 evrov. Sliši se malo, a tam je, razen bencina, vse zelo poceni. Ko sem preračunaval, je to tako, kot bi tu delavec dobil 500, 600 evrov.

Koliko dobi Robert, še danes ne vem. Rekel je, da je strojnik, a mu ne verjamem. Premalo ve. Bi rekel, da je bil politik in mu je država pomagala do tovarne. No, državno pomoč prizna. Pa kaj, tam gresta komunizem in trg prav lepo skupaj. Ne vem, zakaj smo morali mi vse podreti, zapreti, uničiti, prodati, ko so komunisti le gradili. Kot zdaj tam. Za posel in denar pa Robert ima nos, to že."

Če bi bil barabež

So delovne razmere res tako strašne?

"Strašne ne, zahtevne pa gotovo. Čik pavze, kave, klepeta, tega ne poznajo. Delajo kot mravlje, a vsak zase, za skupno delo ni veliko posluha. Za kakovost ga počasi dobivajo. Obroček sem jim moral s prsti zviti, da sem jih prepričal, naj dobijo trši material.

Živijo kar v sklopu tovarne, kjer so zgradili prav lepe stanovanjske bloke. Tudi v drugih tovarnah je tako."

Omenili ste hudo konkurenco.

"Že ko sem bil tam drugič in sem zjutraj pred hotelom čakal šoferja, je pristopil sodobno urejen Kitajec in me v odlični angleščini vabil k sebi. Vedel je, kdo sem, in obljubljal mi je gore in doline. Ko je prišel Robert, ga je nagnal kot črnega vraga. Če bi bil barabež, bi obdelal vso Kitajsko in obogatel čez vsako mero. Kitajski sistem očitno tudi brez privatizacije večjih podjetij učinkovito deluje in posluje - ker so zelo zaostrili odgovornost menedžerjev.

Zdaj je moja, no, naša žaga res prvovrstna, stane pa 160 evrov. Primerljiva zahodna je več kot 900 evrov. Moje inovacije in izboljšave je Robert patentiral, izdelek prodaja le Kanadi in ZDA, Evropi ne. Sam ga lahko v Sloveniji prodajam, to mi dovoli!"

Vas kaj mika ostati na Kitajskem?

"Me, a dom je dom! Bom pa tja še hodil. Na motorni gredi pride do zamika, za dva milimetra je hod daljši, povabijo me, pridem, uredim. Naredim ključne dele, sestavim, svetujem, učim. Kitajci se radi učijo in znanje je res cenjeno, spoštovano."

Dobri glas

Vi ga niste dobivali v šolah?

"Ni mi še bilo 12 let, ko sem se čisto sam lotil najbolj zapletenega Tomosovega motorja. Še mulec sem bil serviser stricu Branku Mežnarju, državnemu prvaku Jugoslavije v motokrosu. Če je nekdo tole znal sestaviti, ni hudič, da jaz ne bi, sem se pridušal. Desetletja so minila, danes mašino le slišim in že vam lahko povem, ali zdravo diha, kje in zakaj pa sope. Več let sem svoje znanje pilil v tovarni, postal uradni serviser, a raje začel na svoje. Zmorem strugarske storitve in varjenje, za popravila sem menda res car, tako pravi dober glas, ki resnično seže v deveto vas, celo v kitajsko. Tam sem si pridobil kar vlogo svetovalca v razvoju novih izdelkov in dali so mi certifikat, ki je menda prava redkost.

Tu, v svojem podjetju, pa uveljavljam načelo ‚vse na enem mestu po skrajno poenostavljenem procesu’, da stranki zagotovim kar najkrajši čakalni čas in najbolj kakovostno opravljene storitve."