Pristop je enak, drugačna je vsebina

Se je od takrat do danes veliko spremenilo?

"Ne, pristop je ostal enak že od nekdaj, kot pri slikarju, ki ima barvo, platno, čopič in idejo, kot pri kirurgu, ki v osnovi ve, kako. Seveda so pri poročanju o dogodkih, stvareh in težavah samo gola dejstva. Odvisno od ambicij pa lahko nekdo postane komentator. Ko ima posamezni novinar svoj odnos do nečesa, ga pove, razloži, napiše. Če je dober, če ima odnos, ki vzbuja pozornost, ga bodo brali, poslušali ali gledali. V primerjavi z nekim prejšnjim obdobjem so se spremenile le teme, o katerih pišejo novinarji, tehnologija in pristop pa sta ostala enaka. Bistvo je, da se zavedamo, da je novinarstvo lep poklic, če je v tebi od začetka, kot pravimo. Tudi slikar očitno postaneš ob rojstvu in tudi kirurgu je bilo to dano že na začetku, ko je že kot otrok pri igri nekaj operiral. Na koncu je tako vseeno, ali si bil novinar na zahodu ali nekdanjem vzhodu. Režim, če hočete, sploh ni pomemben, pomembno je, da to delo opravljaš z veseljem in brez težav, ne pa zato, ker je recimo moderno biti novinar."

Angleško in nemško ste se naučili v gimnaziji, francoščino izpopolnjevali na pariški univerzi, italijanščino ste obvladali sami. Kaj je potem pomembno? Znanje in izobrazba?

"Diploma je pomembna, pravzaprav lahko pomaga v tem poklicu. Kdor je diplomiral, pomeni, da je študiral, da se je nekaj naučil, da nekaj zna in obvlada. Diploma je pomembna za splošno razumevanje, ne daje pa zagotovila, da je lastnik diplome dober novinar. Znanje je bistveno, ozko specializirano znanje. Kako naj denimo poroča športni novinar o nogometni tekmi, če ne ve, kaj je to ofsajd? Pomembna pa je, kot pravimo, kilometrina, da si pridobiš to znanje in odnos do dela. Na začetku dela v Dnevniku sem prva dva tedna preverjal cene na tržnici. Da sem napisal deset vrstic novice, sem moral potem nekaj ur tudi sedeti na uredniški seji. Šele potem so prišli članki, reportaže in vse drugo. Žal dandanes te stare šole, ko začneš na tržnici, ni več. Kar vsi bi že pisali komentarje, čeprav brez znanja, brez kilometrine."

Je pa bil poklic novinarja včasih bolj cenjen, kajne?

"Pa še kako. Starejši kolegi so mi pripovedovali, da so imeli novinarji takoj po drugi svetovni vojni plače, ki so bile primerljive celo s plačami ministrov. Si predstavljate, takrat namreč so se ministrske plače še bolj razlikovale od vseh drugih plač, bolj, kot je to dandanes. Novinarji so imeli dolgo časa poseben status v družbi, v nekem trenutku pa se je vse skupaj izgubilo - od plač do privilegijev in vse manj so jih cenili. Očitno so za to krivi novinarji sami, ki so se pustili izrabljati kot orodje vladajoče politike. V zadnjem času je vloga novinarjev spet večja, več je možnosti zanje, več je medijev, večja je odgovornost, žal pa je tudi več šefov. Včasih je bil samo eden, saj vemo kakšen sistem smo imeli, sedaj pa jih je več."

Pritiski so še vedno

Vsi pa gledajo sedaj za denarjem?

"Mediji, naj bodo to časopisi, radio ali televizija, se ravnajo po kapitalističnih načelih, to je denar, to je dobiček. Kakršenkoli medij že je, je v osnovi podjetje. Lastnik vloži vanj kapital in njegov cilj je dobiček. Sem sodijo tudi tolikokrat kritizirani brezplačniki, vendar tudi tu imamo dobre in slabe brezplačnike, tako kot imamo dobre in slabe časnike. Vse je odvisno od tega, kakšni uredniki in novinarji jih ustvarjajo. Redki so tisti lastniki, ki bi dlje časa izdajali časopis ali predvajali radijski program z izgubo. Dandanes je primarni cilj dobiček in lastnik izbere odgovornega urednika, ta izbere ekipo in ustvarjati morajo dobiček. Če ne..."

...se vmeša lastnik ali politik?

"Lastnik se nič ne vmeša, časopis ukine, radio ugasne, če mu ne prinaša denarja. Tako je bilo na zahodu in potem je to prišlo tudi k nam, ampak spet na naš način. Pred kakšnimi tremi leti se je na primer naša politika dobesedno brutalno vmešala v urejanje nekega časopisa. Kot bi se vrnili v čas sedemdesetih let, kar zadeva poseg oblasti v novinarstvo. Nerazumljivo je, da se nam je to dogajalo v trenutku, ko smo sprejeli dejstvo, da so mediji običajna podjetja. In kaj se je zgodilo? Nastavljali so svoje ljudi in od politike nastavljeni uredniki so morali zastopati samo svojo stranko. Na koncu pa je tako ali tako šlo vse navzdol in še do danes si niso opomogli od te šole."

Pritiski so torej še vedno?

"V novinarstvu so vedno pritiski, enkrat s časom, da ujameš vse informacije, potem je velik pritisk vprašanje, kako priti do informacij, nazadnje pa še pritisk nekaterih sredin, pa ne samo političnih, ki ti ponujajo in vsiljujejo informacije, ki so njim v prid in se jih moraš braniti. Nekoč je bilo bolj umirjeno in jasno je, da je čas prinesel spremembe, večji sta konkurenca in tekmovalnost med ljudmi, tudi med novinarji. Pravzaprav smo bili novinarji zaradi teh pritiskov vedno zelo izpostavljena poklicna skupina."

Zato je nenadoma povsod polno novinarjev, mikrofonov, kamer, fotoaparatov.

"Tega seveda pri nas prej nismo bili navajeni, vendar je sedaj medijev še več in vsi poskušajo dobiti neko informacijo in jo prodati v svojem časopisu, v svojem radijskem ali televizijskem programu. In prodali jo bodo, če bo dobra, če jo bodo imeli samo oni in spet smo pri denarju lastnika. Želi dobiček, zato si vsi prizadevajo biti povsod prvi. Je pa res, da mnogi pozabljajo braniti ugled novinarskega poklica. Z diktatorjem Idijem Aminom sem se pogovarjal na plaži, ker ga drugače nisem mogel dobiti. Oba sva bila v kopalkah. Ko danes vidim mlade novinarje, kako hodijo po tiskovnih konferencah in na pogovore v kavbojkah, športno oblečeni, njihov sogovornik pa je v obleki in urejen, to kaže, da nekateri spet sami zapostavljajo ta lep in nekoč veliko bolj spoštovan poklic."

Janez Čuček je presenečen, da se sedaj posamezne vrednote novinarskega poklica kar tako izgubljajo in zapravljajo. Upravičeno je presenečen, kajti z vsem svojim delom je postal legenda slovenskega novinarstva. Bil je novinar in urednik, poročal je iz 74 držav, napisal nekaj knjig in scenarijev in bil povsod tam, kjer se je nekaj dogajalo.