»Žena, morava v dolino,« sem rekel mili soprogi. Nisem čakal, da bi me vprašala, kaj mi je, kajti mračilo se je, veter je zavijal skozi veje in pripravljalo se je k dežju.

»Danes smo dobili pokojnino, saj veš, in če v neki trgovini kupiva za dvajset evrov nečesa, bova dobila zobno ščetko in ustno vodico.«

Vuau, bi rekli v neki reklami. To je zadnje čase nadvse priljubljen vzklik pri naših marketinških umotvorcih.

Ampak soproge nisem spravil iz tira in od njenih križank. Tiho je zavzdihnila in na googlu še naprej iskala levi pritok neke zanimive ruske reke.

Malo je pa nujnega tudi heca, ne moremo vendar ves čas škripati z zobmi. Saj nas že politiki spravljajo ob živce, kaj se bomo jezili še zavoljo malenkosti.

-

V Nedeljskem sem pred dnevi prebral privlačen naslov. Pisalo je »Upokojence nagovarjajo vse stranke«. Zanimivo. Mene stranke za zdaj še niso našle, ker prebivamo gori v naši zasanjani vasici. Ne bi rekel, da smo ravno bogu za hrbtom, tako kot v tisti znani šali. So enega vprašali, kje živi. Pa je odgovoril: »Tam na koncu sveta, potem pa še pol ure s kolesom.« Do nas pridejo le ta hudi kolesarji, ker imamo same klance, in še ti so speljani le navzgor. Ampak četrtkov večer kljub vsemu še vedno poslušamo že ob četrtkih in imamo radio in televizijo ter Nedeljca. Vse izvemo, prej ali slej.

Ob televizijskih oglasih pa običajno res hudo godrnjamo. Zlasti ob tistih, ki »nagovarjajo« penzioniste. Ne rečem, da razne domislice, v katerih nastopajo mladenke in mladci, niso videti zabavne. Recimo, ko od širne radosti med policami poplesujeta rosni gospodični. Ko pa vidim upokojenca, ki se zvirata sredi trgovine, ker sta prihranila dva evra, mi je malce nerodno. Kot bi rekli: dam ti popust, ti pa potem pleši kot ciganski medved ...

Včasih mi je to celo toliko odvratno, da bi najraje izstopil iz upokojenske združbe in se včlanil nazaj med zaposlene. Pa ne gre. V moji nekdanji službi ne bi bili preveč navdušeni. Bi rekli, da so me dosti časa prenašali, zdaj naj pa mirujem ali kvečjemu balinam. Ali pa plešem, če še lahko.

Morda bi pa kakšno društvo ali stranka, ki bi rada nagovarjala sivolase občane, ah, saj tako se samo reče, zahtevala, da se zaščitita lik in delo penzionistov, da jih ne bodo za majhen denar izkoriščali razni kreativci s slaboumnimi idejami.

-

Pa zakaj, za vraga, se vsi spravljajo prav na upokojence? Zato, ker nas je več kot pol milijona. In vsi prejmemo pokojnino na isti dan. A ste že kdaj slišali, da trgovci ponujajo popust ključavničarjem ali tenoristom? Niso. Ker jih je premalo!

Zato, vidite, se z nami tako trudijo tudi stranke. Toliko, da boste vedeli.

Ampak nas ne le nagovarjajo, včasih nas tudi vsaj ogovarjajo. Ko sem zahajal še v službo in se poln skrbi in problemov zvečer ustavil v supermarketu, me je blagajničarka vedno vprašala: »Ste že upokojeni?«

»Oh, seveda sem,« bi ji najraje odgovoril, »samo ne povejte tega mojemu šefu.«

No, zdaj imam mir in me že dolgo ni ogovorila nobena gospodična za blagajno. In tudi sicer ne. Razen tistih v Parizu: sekundo zatem, ko sva z ženo stopila v podzemsko železnico, so vstali vsaj trije ali štirje mladci in mladenke ter nama ponujali sedež. Takšnega »nagovarjanja« si pa tudi jaz želim in ne bi imel nič proti, pa četudi bi se ga lotevali politiki.

Pa ne bo nič iz tega. Naše stranke in krjavlji namreč skrbijo za svoje stolčke, ne za nas. Če upokojenci nimajo kam »sesti«, naj pa vsaj plešejo, a ne ...