»Presneti bogatuni!« sem nekega četrtka v novembru prirobantil v hišo. »Zdaj so mi pa skoraj polomili še poštni zabojček!«
Poštni nabiralnik je tik ob cestici. Kupila sva takšnega, kakršne vidite po Trumpovem podeželju. To pa zato, da pismonoši ni treba parkirati pred hišo, ampak lahko kar iz avta vloži, kar je treba. Najpogosteje položnice, bog jih nima rad. No, bil pa je tudi cenovno prijazen!
Žena me že dolgo pozna, a me je tokrat zavoljo mojih »bogatunov« še malo bolj čudno gledala.
No, seveda. Tu moram dodati nekaj pojasnil, sicer boste mislili, da se mi je sfrkljalo.
Naš poštni odjemalnik je že malo v letih. Vijak, ki ga drži za stebriček, po domače kol, je že malo razmajan. Glede pisem in časopisov je dokaj prijazen, ampak tokrat so mi iz finančne založbe poslali njihovo vsakoletno posebnost: debelo brošuro z naslovom »100 najbogatejših Slovencev«, poleg pa, da se ve, tudi še malo debelejši katalog dragih ročnih ur. Jaz sem potezo založnika takoj razumel: potrudi se, da boš bogat še ti, kaj boš samo nergal. Hojla!
Torej: sto bogatašev in sto zlatih ur, težkih vsaj eno kilo, mi je malce razmajalo nabiralnik. Mislim, da bom moral nabaviti novega.
-
Zanimivo: revija, ki vsako leto objavi sto najbogatejših Slovencev, gre še vedno za med.
Hm, le zakaj? Morda bralci razmišljajo: lej ga, kako je uspel. Upam, da bom tudi jaz kdaj tako premožen, saj sem zelo priden ...
O, pa ja! Ne v Sloveniji! Pri nas te sezname prebirajo tudi zato, da bi videli, kateremu krjavlju je uspelo nategniti ne vem koga, prelisičiti vse živo in si prilastiti ne vem kaj. No, na srečo prihajajo generacije, ki bogatijo na koristen način.
Toda tako je pač. Pravijo, da smo imeli pri lastninjenju vsi enake možnosti in naj se nikar ne zmrdujemo.
Če mene vprašate, me je še najbolj navdušil čudežni deček, ki je svoje premoženje poslal nekam na južna morja, da mu ga ne bi poharačila davkarija.
Moja generacija! Ko je bil mulo, je brenkal na kitaro. Tako kot jaz. Ampak mi smo vadili Beatle, se gulili na pamet note in strokovne prijeme, oni so pa renčali v mikrofone ter zmerjali vse po vrsti. Še najbolj pa bogatine in zraven tiste, ki smo igrali po notah. Če niso znali uglasiti kitar, so namesto tega pač glasneje bobnali. Tvegali so, pa je šlo.
Mi smo peli po lestvicah in po pravilih. Mi smo hodili v službe, tisti ropotajoči frajer se je pa lotil življenja z ustvarjalne plati. Če že ni znal, si je pa več upal.
-
Tako kot sedaj jaz.
Milo soprogo mi je s svojo sijajno komunikacijo uspelo prepričati, da je treba biti pri elektriki bolj previden. In bova kmalu na konju. Naj več plača tisti, ki omrežje bolj obremenjuje. Pika!
Če nimam velike sončne elektrarne, ne polnim električnega avta ali dveh in nimam savne ali ogrevanega dvorišča, bom za omrežnino plačal manj kot nekateri. Kot je izračunala agencija za energijo, bi 98 odstotkov ljudi poslej prejemalo nižje položnice. Se pravi jaz.
Ampak potem se je vse postavilo na glavo. Vlada se je ustrašila in kot po navadi vse zapletla nazaj. Koga se je ustrašila? Peščice tistih premožnejših ljudi, ki bi nemara plačevali več, ter lobistov električno potratnega gospodarstva, ki je bilo od nekdaj bogato subvencionirano. Slovenska industrija plačuje peto najnižjo omrežnino v EU, smo brali. V Avstriji, Italiji in na Madžarskem je omrežnina več kot dvakrat dražja.
-
Ah, bomo že kako. Do naslednje izdaje kataloga slovenskih bogatinov bom poštni nabiralnik zanesljivo popravil. Ali kupil novega. Morda bova z ženo pri omrežnini vseeno kaj privarčevala.
O vladi pa nič. Naj se kar sama rešuje iz šlamastik, ki si jih lastnoročno zakuha ...