Takole je bilo. Ali pa tudi ne …
Stopil sem na vrt lepe gostilne in natakarja vprašal, ali je morda videl kakšnega Ruparja.
»Kojeg Rupara?« me je mladenič v beli srajci z metuljčkom začudeno pogledal.
»Ma,« sem pojasnil, »to je neki naš krjavelj. Saj bi ga prepoznali: glasen je, ves čas ropota in hitro se razjezi. Zadnjič je, tako so poročali mediji, poslikal neki jedilni list in rekel, da gre takoj domov, ker ste vi Hrvatje povsem izgubili stik z realnostjo.«
Natakar je skomignil z rameni in rekel, da si lahko vsak prebere cene na oglasni deski pred lokalom. Če mu cene niso všeč, naj pač gre drugam …
Hm. Tudi k Ani Roš navsezadnje ne prideš, udariš po mizi in zavpiješ: »En štefan na mizo!«
Ja, ampak.
Ko sva se lani z milo soprogo sprehajala po Pharosu na Cipru, sva si razstave pred lokali temeljito ogledala. Naslednje dni sva mimo nekaterih restavracij brzela kot junaka iz risanke. Čeprav so naju prijazni natakarji cukali za rokave.
»Nič za nas,« sem jim vljudno odgovarjal, »veste, naju plačuje ZPIZ in ta nerad vidi, da upokojenci zapravljajo za tako drago košto.«
-
Torej, izložbeni jedilni listi so na Hrvaškem velika redkost. Potem so si kar sami krivi, če se dajejo v slovenske zobe.
So pa pri sosedih tudi drugačne štorije.
Z ženo se vozakava, zadnje čase resda bolj poredko, v Pulj menda trideset let. Najprej po stari cesti ob obali, nato po bližnjici prek Pazina in tako naprej. Čez čas se je pojavil znameniti avtocestni ipsilon. Najprej krak ob morju, potem tudi tisti od predora Učka. Zdaj pa pozor: medtem ko naša oblast potrebuje 20 let za cestne načrte, kot je zapisal hudomušni kolega, in nadaljnjih 20 let za kakšno uresničitev, pri sosedih ropotajo stroji. Naša ministrica še zdaj ne ve, kako bi ob vragolijah lokalnih pametnjakovičev speljala cesto s Koroške do štajerske prometnice, Hrvatje pa ravnokar grizejo kamen. Pri drugem mostu prek Mirne in drugem viaduktu Limska Draga. Stavim, da bodo oba projekta končali prej, kot v najlepši Ljubljani na svetu vendarle speljali obnovo Ižanske ceste.
In kaj je najbolj zanimivo? Pri obeh mostovih nisva doslej nikoli opazila nikakršne gneče. Štiripasovnica se pač zoži na dva pasova, nekaj časa se vozičkaš za Nemci, ki dobesedno upoštevajo vsako omejitev hitrosti, in mirna Bosna. Očitno znajo tudi pri tako imenovanem črpanju evropskih sredstev Hrvatje najti bližnjice, čeprav smo se birokracije učili iz skupnega korita …
-
Drugače smo se pa v Verudi naužili sonca in peklenske vročine. Kopat smo se z našo potrpežljivo barčico vozili v zaliv Soline. Slovenski pomorščaki ga od nekdaj omenjajo kot Svinjski zaliv. Zakaj svinjski? Morda zato, ker so desetine ali stotina bark s sidri vsak dan rigolali zaliv, kot bi se nadenj spravil brigada kolhoznikov. Seveda so dvigali z dna ves mulj in modro morje adriansko je bilo bolj podobno gradbeni jami, polni mivke. Pred leti so postavili okoli sto plovk oziroma boj in voda je postala spet modra in čista.
Mi je pa znanec, dolgoletni morski in sploh poznavalec razložil, od kod tisti »svinjski«. V času kubanske krize so Američani poskusili desant v Prašičjem zalivu, seveda neuspešno. Jugoslovanski generali so se zelo vznemirili in nemudoma ukazali, da je treba vaditi tudi obrambo pred ljutimi napadi (desanti) z morja. In, evo, naši vojaki so dobili prve učne ure ravno v našem opevanem zalivu.
Ali je to res, ne upam dati roke v ogenj. Mi se imamo vsekakor še kar.
Kljub cenam in stroškom, ki nam jih predpisuje pokojninski zavod.
Pa saj sva s hudim gospodom iz uvoda zdaj tako rekoč sodelavca, mar ne?
Kdo in kdaj je v resnici izgubil stik z realnostjo, pa lahko vsak ugiba ...