Nekega novembrskega jutra so se ob cestici, ki vodi do središča vasi, pojavili zanimivi koli. Ne, ni šlo za kakšno tekmo v veleslalomu. Toliko se zdaj, ko z ženko živiva v hribih že vrsto let, kar spoznam na tukajšnje običaje. Količke so nam zapičili komunalci, da po snežnem metežu kdo ne bi zapeljal v jarek. Ali da ne bi traktor, ki nam pluži poti, kje zrigolal tudi njivo.
Najina prva zima v zasanjani vasici je bila še takšna, kot se šika.
Pa saj, kdor ima težave z vožnjo v snegu, niti ne potrebuje ravno metra. Lani so se že pri petih centimetrih na klančku poznale cikcakaste vijuge, kar pomeni, da je eden od članov društva ljubiteljev letnih gum vadil vožnjo navkreber. Vaja ni dobro uspela, ker so se vijuge končale v jarku, sledi tam blizu pa so govorile, da je šlo za precejšen direndaj, preden je traktor izvlekel nesrečnika nazaj na cesto. Traktorjev imamo tu gori več kot avtomobilov, glede tega smo na srečo dobro preskrbljeni!
-
Ko smo že pri jarkih. V naši vasici jih imamo na pretek. Kjer jih ni, jih pa naredijo. Kmetje jih namreč potrebujejo ob travnikih, da se vanje izceja voda. Toda komunalni mojstri so z bagrom skopali drenažne jarke tako blizu cestne bankine, da se bo ta zdaj zdaj sesula. To bo še veselo!
Pa saj pri vas doli v mestu ni dosti bolje. Ko sva se pred dnevi vozila po Celovški cesti v Ljubljani, se nama je zdelo, kot da je naša cestica naravnost sanjska. Ne vem, kaj bi na takšen cestni rodeo v najlepšem mestu daleč naokoli porekel slavni Škot John London McAdam, če bi ga kakšen časovni stroj iz 18. stoletja vrnil v naše čase. Najbrž bi nekaj časa zamišljeno opazoval cestišče, kakršnega razrijejo in pregnetejo ljubljanski avtobusi in tovornjaki, seveda pod pokroviteljstvom naših asfaltnih mojstrov. Potem bi šel in nam izumil – makadam. Tako bi se morda imenoval po Ljubljani, namesto po McAdamu.
Seveda pa tudi pri nas vseeno že težko čakamo snežno odejo, kot se reče v romantičnem jeziku. Čeprav takrat, ko se mučim z lopato ali snežno frezo (kadar mi vžge), dobim tisoč asociacij, a nobena mi snežne nesnage ne povezuje s posteljo in odejo. Je pa res, da so že pred davnimi leti pesniki prepevali razne modrosti o snegu. Med drugim tudi tole: »Ne pada sneg, da bi pokril breg, temveč zato, da zveri pokažejo svoje sledove!«
Ta je sicer malo kruta, ampak kar drži, vsaj v prispodobah. Sledi namreč ne puščajo le razne mrcine, temveč je pesnik najbrž mislil tudi na druge zveri. Pa to seveda s snegom največkrat nima nobene zveze, kajti so sledovi največkrat popackani s tiskarskim črnilom ali s pikicami na televizijskem zaslonu. Ali pa na internetu – tam jih je še največ. Renčijo politiki, zobe kažejo uradniki, pa tudi novinarji, »ki nam lažejo«. Pravijo, da je novinarstvo literatura, ki se ji mudi. Če pri tem prehiteva ali brizga plundro, je potemtakem še boljša …
-
Tokrat mi je skoraj zmanjkalo prostora za politiko. Ampak da se je v Mariboru pred kratkim rodila nova stranka, moram le omeniti. Čeprav se na politiko ne spoznam toliko kot na ceste, sneg in sledi.
Nekoč, v zgodnjih devetdesetih letih, se je z nekega predvolilnega zborovanja s kombijem domov vračal Vlado Kreslin z Beltinško bando.
Pa se oglasi zdaj že pokojni legendarni Miško Baranja: »Vlado, za koga smo nastopali danes?«
»Za Bavčarjeve demokrate!«
»Kaj pa oni včeraj?«
»To so bili pa krščanski demokrati.«
»In komu špilamo jutri?«
»Tisti so pa liberalni demokrati,« je razlagal Vlado.
Mišek malo pomolči in potem zavzdihne: »Ma, puno je gnes demokratof ...«
Miško je pustil svoje sledi, Vlado jih še ustvarja. Kakšne pa bodo sledi starih ali novih demokratov, bomo kmalu ugotovili. S snegom ali brez ...
