Po prvi skupaj napisani knjigi Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič, ki je povzročila vznemirjenje in obenem ponos med znanimi balkanskimi ponarejevalci slikarstva in izkušenimi prodajalci njihovih »umetnin« na črnem trgu, sta pisatelj Slavko Pregl in resnični poznavalec originalnih umetnin, bolšjih trgov in slabih ponaredkov v Evropi Leon Pogelšek udarila drugič s knjigo Pokvarjeno zlato, ki tudi temelji na dovolj resničnem dogajanju.

Zaradi Titove atomske bombe

Dogajalo se je popolnoma nenaivno, domišljeno, z vrhunskimi strokovnjaki in znanjem akademskih oblikovalcev, izdelovanje skrivnostnih dragocenih priznanj, ki naj bi se v Nemčiji podeljevala najbolj zvestim Hitlerju in nacizmu. Izdelovali so se izjemni produkti, ki pravzaprav niso bili ponaredki, temveč izmišljeni originali, opremljeni s pravimi, sicer »izposojenimi« žigi najuglednejših zlatarskih delavnic. Bili so izdelani iz posebne skrivnostne legure ali zlitine, ki je bila menda del zaščitnega ovoja jedrskega reaktorja v Vinči, kjer je Tito ukazal zgraditi atomski inštitut z namenom, da bi bila tudi Jugoslaviji med izbranimi državami z atomsko bombo.

Leon Pogelšek / Foto: A

Leon Pogelšek, ima srečo. / Foto: Alenka Žavbi

Iz skrivnostno sestavljene legure, v kateri naj bi bila tako zlato kot platina, so odlično šolani in izjemno spretni izdelovalci, ki jih je največ okoli Pančeva pri Beogradu, ustvarjali skoraj popolne umetnine brez originalne podlage, zato naj ne bi šlo za kriminal, razen če se odšteje kraja kar velikih količin sicer zavržene legure na nekem tovarniškem dvorišču. Pri prodaji dragocenih izdelkov je bila seveda odločilna balkanska spretnost pravljičnega pripovedovanja, prepričevanja in zaklinjanja, da je vse resnično. Najbolj se je igralo na karto, da nikdar ni in ne bo zastaralo občudovanje Hitlerja, nacizma in njegovih artefaktov (dokazljivih ostankov preteklosti), narejenih s posebnimi spretnostmi. Posel z izmišljenimi originali, ki ga je Leon Pogelšek spremljal povsem od blizu, je obnorel zbiralce po vsej Evropi, zanje so bili bogati pripravljeni odšteti res velikanske denarje. Nihče od poznavalcev umetnin, strokovnjakov za legure ali preganjalcev ponaredkov ni imel razloga, da bi ustavil zajetne posle, v katere so se večinoma kmalu tudi sami zapletli. Konec je bil pravzaprav banalno birokratsko prekinjen, ko so davkarji zahtevali račune in plačane davke. Sledile so seveda velikanske finančne kazni, zamujene obresti ali pa dolgoletno sedenje v zaporu.

Leon Pogelšek, prvo ime Galerije Kos v pasaži Nebotičnika v Ljubljani, je letos našel sliko Ivane Kobilca, ki je bila z veliko verjetnostjo razpoznana za delo slovenske slikarke, najbolj znane po sliki Kofetarica. Najditelj si je kot poznavalec zamislil, da bi jo na dražbi prodal za okoli 25.000 evrov.

Na stotisoče akvarelov Franceta Slane

Trenutno se na Dunaju dogovarja z vdovo Gerolda Hirna, dovolj znanega avstrijskega slikarja, ki je živel pri Liechtensteinu, za odkup njegove zbirke 1500 slik, ki so se včasih prodajale za ceno od 2000 do 10.000 nekdanjih šilingov. Tako zajetne zbirke se na drobno težko prodajo na dražbah, treba jih je ponuditi kot vrhunsko dekoracijo hotelom, zavarovalnicam ali bankam, ki v svojih galerijah umetnine vodijo kot dobro naložbo. Zanimivo, da poslovno kupujejo umetnine tudi mnogi pokojninski skladi. Samo medklic: številka Hirnovih slik sploh ni velika, saj je recimo za najbolj količinsko ustvarjalnim slovenskim slikarjem Francetom Slano ostalo na stotisoče akvarelov in desettisoče oljnih slik! Slana je bil prvi mož slikarke Dore Plestenjak, mame pevca Jana Plestenjaka.

Andraž in Gabi in Geza Vogrinčič / Foto: Alenka Žavbi

Slavni »instalater« Andraž Vogrinčič z mamo Gabi in očetom Gezo / Foto: Alenka Žavbi

Sicer pa so sanje lastnikov umetnin najbolj cenjenih slovenskih slikarjev ob nakupu slik kot bogati naložbi pretirane. Rihard Jakopič, Matija Jama, Ivan Grohar, Tone Kralj, Matej Sternen, Ivana Kobilca, Marko Šušteršič, Metka Krašovec, Marko Jakše, Zdenko Huzjan in Irwin so med najbolj iskanimi, v tujini pa je med sodobnimi umetniki zelo zanimiv tudi Andraž Vogrinčič s svojimi umetniškimi instalacijami, potem ko je že oblekel hiše, postavil na tisoče kanglic za zalivanje v avstralski puščavi, napolnil gradbeno jamo z žogami, trenutno pa se ukvarja z zapuščenim kanalom v Ameriki. Andraž je sin proslavljene psihologinje Gabi Čačinovič Vogrinčič in očeta Geze, profesorja in večnega spremljevalca prekmurskega rojaka, prijatelja in ženinega osnovnošolskega sošolca Milana Kučana. Andražev ded je bil proslavljeni jugoslovanski diplomat Rudi Čačinovič.

Skoraj nič bolje ne gredo v denar slavljeni nekdanji jugoslovanski umetniki. Tja do 30.000 evrov so običajne cene. Drugače pa je v Sloveniji le malo pokončnih galeristov. Vedno več je prodajalcev umetnin iz prtljažnika, najbolj pa trg razbijajo stalne vojne in podtikanja med galeristi, da oni drugi prodajajo ponaredke, tako da na koncu niti sami ne vedo, pri čem so. Seveda so vmes še samooklicani umetniški poznavalci, ki za dobro provizijo »priznavajo« za originale tudi izjemno slabe ponaredke.

nemec nelida primož matjaž / Foto: Alenka žavbi

Nelida Nemec s sinovoma Primožem in Matjažem, resnična poznavalka Zorana Mušiča / Foto: Alenka Žavbi

Tako daleč gre recimo tudi pri res izjemnem in mednarodno priznanem slovensko-francosko-italijanskem slikarju Zoranu Mušiču, ko ga razlagajo največji šarlatani, čeprav se ve, da ni večje poznavalke, ki je iz njegovega slikarstva doktorirala, kot je Nelida Nemec, mama evroposlanca Matjaža Nemca, ki mu je bil z bratom Primožem oče neponovljiv slovenski kipar Negovan Nemec, vrhunski obdelovalec kamna. O Mušiču je Nelida Nemec napisala študijo v knjigi Pokrajina telesa, s slikarjem se je družila tako v Benetkah, kjer je živel ob kanalu blizu Markovega trga, kot v Parizu, kjer je več kot desetletje živel samo za slikarstvo. Pri Mušiču, Slovencu, ki se je pod Italijo rodil v Bukovici na Krasu, je pustilo krut odtis taborišče Dachau, kjer je doživeto slikal življenje, ki se je lahko v hipu spremenilo v truplo. Zanimivo, da je taborišče odigralo tudi odločilno vlogo pri pisateljskem ustvarjanju Borisa Pahorja, v Dachauu pa so bile kot izjemna umetnina ustvarjene tarok karte arhitekta in slikarja Borisa Kobeta, očeta profesorja in arhitekta Jurija Kobeta.

O Leonu Pogelšku smo v Šepetu že pisali kot o solastniku sto kilogramov težkega dragocenega kamna, brezbarvnega safirja v odtenkih modre in bele, ki je bil izkopan in odkupljen na Madagaskarju. Safir je našel verodostojno mesto v Guinnessovi knjigi rekordov, njegovo pristnost so potrdili v Švici, certifikat pa je izdal celo Prirodoslovni muzej Slovenije, ki je znan po izjemno natančnem preverjanju. Po nasvetu poznavalcev je Leon safir spravil v Švici, kjer je v sefu 16 metrov globoko. Da bi se našli pravi kupci, ki bi znali dragocen kamen ceniti tudi kot umetnino, je bil v raznih oblikah, slikovno in filmsko, predstavljen tudi v Dubaju, kjer je bil ocenjen na okoli 70 milijonov dolarjev. Toda ob razstavi so se takoj pojavili dušebrižniki, ki so zahtevali, da se dragocen kamen vrne ljudstvu otoške države. Celo slavni slovenski misijonar Pedro Opeka je naslovil na takratnega predsednika Boruta Pahorja prošnjo, naj posreduje. Še sreča, da ima lastnik varno spravljene vse dokumente in račune, ki so bili itak pogoj za hranjenje v Švici. O dogajanju pa Leon Pogelšek že pripravlja novo knjigo z naslovom Safir. 

Priporočamo