Dr. Irena Avsenik Nabergoj je izjemna dama, vrhunsko izobražena na Teološki fakulteti predava kar šest predmetov, doma ima štiri otroke, obenem pa je kar nekaj let praktično noč in dan razmišljala in sodelovala kot lektorica in korektorica pri najnovejšem slovenskem prevodu Svetega pisma po jeruzalemski, verjetno najustreznejši različici. Izpeljal ga je, seveda s številnimi sodelavci, verjetno najbolj razgledan in izobražen Slovenec, akademik dr. Jože Krašovec, slovenski duhovnik, teolog, filozof in univerzitetni profesor, ki je aprila letos proslavil 80. rojstni dan.

Nezamenljivi akademik

Sveto pismo, pravi akademik, je božja beseda, ki se je ne sme spreminjati, vendar je treba jezik prevoda vseeno modernizirati, saj bi že sedaj zelo težko razumeli prevod iz časa Primoža Trubarja. Zato je profesor že drugič prevedel Sveto pismo. Izšlo je pri založbi Družina, naprodaj je za skromnih 50 evrov, zato je 3000 strani, prevedenih po varni poti izvirnika, dovolj dostopnih široki množici vernih in laičnih bralcev. Akademik Krašovec je temeljit znanstvenik, zato tudi popoln poznavalec Svetega pisma. Profesorica Irena Avsenik Nabergoj pa se vestno ukvarja z raziskovanjem vpliva Svetega pisma na kulturo nasploh – od proze, poezije, slikarstva, kiparstva do filma in arhitekture, odločilno pa vpliva tudi na zakonodajo in moralo. Če pogledamo samo literarne motive iz Svetega pisma, zanesljivo ne moremo mimo Romea in Julije, kjer je vzeto strogo filozofsko čustvo ljubezni enako močno kot smrt. Dantejeva Božanska komedija je vzorčno vezana na Sveto pismo, pri nas sta ga v svojih literarnih delih upoštevala tako Ivan Cankar kot

France Prešeren. Sicer pa je profesorica Avsenik Nabergoj doktorirala iz slovenskega jezika z disertacijo o grehu, krivdi, kazni in odpuščanju pri Ivanu Cankarju.

 

Da bi razumeli veličastnost Svetega pisma, je akademik Krašovec pripravil tudi posebno knjižico z naslovom Okoliščine nastanka in značilnosti celotnih slovenskih prevodov Svetega pisma. Prvi začetek prevajanja je opravil protestant Primož Trubar »Ta Evangeli svetega Matevža zdaj prvič na Slovenski jezik preobrnen«, dokončal pa ga je Jurij Dalmatin. Stiskali so ga leta 1584 v Wittenbergu. Za drugi prevod je v letih od 1856 do 1859 zaslužen ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf, tretji prevod Josipa Stritarja je odobril sam plemeniti vitez, jezikoslovec in slavist Franc Miklošič, četrtega je, zanimivo, izpeljal češki prevajalec in protestant Anton Chraska, peti je imenovan kot mariborski prevod Svetega pisma, ki se je zgodil v letih od 1959 do 1961 in pri katerem je največje delo opravil dr. Matija Slavič, teolog, ki je na Pariški mirovni konferenci tudi strokovno utemeljil, zakaj Prekmurje pripada Sloveniji. Šesti (1996) in zadnji prevod Svetega pisma sta delo dr. Jožeta Krašovca.

Ignacija je prava Matica

Ko smo že zapisali ime Ivana Cankarja, se je treba spomniti, da leta 1864 po cesarskem ukazu ustanovljena letos proslavlja 160-letnico Slovenska matica, ki seveda nima nobene povezave ne z Glasbeno ne z Izseljensko matico. Trenutno Slovenski matici predseduje zgodovinar dr. Aleš Gabrič, dama, ki obvladuje vse njene posle, pa je dolgoletna generalna sekretarka dr. Ignacija Fridl Jarc.

Ivan Cankar je namreč v letih od 1900 do 1908 prav pri Matici izdal dve svoji vrhunski deli, Na klancu in Martin Kačur. Je pa manj znano, da je Cankar precej časa preživel v Sarajevu pri svojem najljubšem bratu Karlu, posvečenem v izjemno razumnega duhovnika. Sarajevski nadškof dr. Josip Štadler je izjemno spoštoval oba brata, posebej pa ga je za božič leta 1907 razveselila izjemno topla črtica Ivana Cankarja Pozdravljeni. Ivana je zato nadškof osebno povabil v Sarajevo, vendar se je obisk zgodil dve leti kasneje, ko je Cankar dobesedno noč in dan pisal dramo Hlapci in razmišljal o njej, za časa svojega življenja pa je nikdar ni videl uprizorjene na odru. Sedaj spomin na našega velikega pisatelja v Sarajevu goji Slovensko društvo Cankar. V Betaniji, enem najlepših parkov v bosanski prestolnici, ki je le nekaj minut hoje iz centra, pa je bil s pomočjo mesta Ljubljane zasajen drevored Ivana Cankarja, za katerega dobro skrbi slovensko veleposlaništvo.

Nič kaj ljubezniva knjiga

Zaradi avstro-ogrskim oblastem nič kaj ljubeznive knjige Frana Maslja Podlimbarskega Gospodin Franjo (Franc Jožef), ki je izšla pri Matici, v kateri je opisoval zasedbo oziroma aneksijo Bosne, so slovenski literaturi najbolj prijazno ustanovo ukinili in ji pobrali celotno premoženje, ki pa niti slučajno ni bilo majhno. V začetku zadnjega desetletja 18. stoletja se je namreč na vhodu na pokopališče (na njem je bil napis Memento mori, ki ga je Prešeren uporabil za svojo opozorilno pesem, da smrti pač nihče ne uide) za cerkvijo svetega Krištofa za Bežigradom, kjer sedaj stoji Gospodarsko razstavišče, ustrelil komaj 35-letni izjemno sposoben in bogat ljubljanski veletrgovec Anton Knez. V vnaprej napisanem pismu je vse premoženje zapustil Slovenski matici. Posebej pa je naložil dedičem, da z vsakoletnimi obrestmi spodbujajo slovenske pisatelje in ne skoparijo s honorarji, pri čemer današnji založniki kar tekmujejo, kdo bo plačal manj. Tako je bila pri Slovenski matici ustanovljena Knezova ustanova in kasneje knjižnica, ki je izdala in preživljala številne slovenske pisatelje, med katerimi je bil jasno na prvem mestu Ivan Cankar.

Premoženje in pomembnost Slovenske matice je nazaj pridobil vedno odločni pisatelj in župan Ljubljane, dve leti tudi predsednik Matice Ivan Tavčar. Njegov skrajno romantičen roman Cvetje v jeseni so na letošnjem knjižnem sejmu razglasili za najlepši slovenski ljubezenski roman.

Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja v trdem socializmu sta enako odločno Slovensko matico vodila zgodovinar Bogo Grafenauer (tudi njegov oče Ivan je bil davno pred njim njen predsednik) in Primož Simoniti, prevajalec in zgodovinar, brat diplomata Iztoka Simonitija in nekdanjega ministra za kulturo dr. Vaska Simontija. Vsi trije so sinovi skladatelja Rada Simonitija, ki je uglasbil primorsko himno Vstajenje Primorske. Bil je pač čas, ko je oblast neprijazno gledala Matico zaradi izida knjige Edvarda Kocbeka Noč do jutra z asociacijo na Goli otok, na katerem je trpel tudi pisatelj Ludvik Mrzel. Njegovo pripoved je v knjigi Umiranje na obroke objavil izjemen satirik, pesnik in svobodomiselni pisatelj Igor Torkar ali Samo Fakin.

Na braniku jezika

Slovenska matica je z nekdanjim predsednikom akademikom Milčkom Komeljem vedno na braniku zaščite slovenščine, zato so ne preveč na glas z odobravanjem sprejeli sedaj že davno izjavo tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki je razkrinkal Edvarda Kardelja, češ da je slovenščino poskušal potopiti v srbohrvaščino. Kot za časa Avstro-Ogrske, ko so Hrvatje izposlovali na Dunaju, da je slovenščina hrvaško narečje.

So pa po besedah Ignacije Fridl Jarc zelo ponosni na to, da je Slovenska matica Narodni in univerzitetni knjižnici podarila zgodovinsko najdbo s prvimi besedami iz kmečkih uporov Le vkup, le vkup uboga gmajna, našli pa so tudi zadnji in verjetno edini posnetek jezikoslovca Jerneja Kopitarja.